Domy v Kamenogrådu pokryvaje dòžď. Pomimo togo, čto temnosť ověnčaje vśakų najmalų čęsť gråda, to poněkde iz okòn blěskaje delikatno světlo svěć i olejnyh lamp. V tutom oranževom světlu blěskajųt **ulice mokre** (koma) od doždlivoj vody. Jest dostatòčno světla, da by idti prěd sebe **(?)** . V vòzduhu jest aromat i šum vodnyh kapej, ktore padajųt iz neba. Jest spokojno. Ješče dosť hlådno, hoť uvěrjeno vyše teplo než tutčas v Bělozorjah.
Nahoslav raduje sę tutym momentom **(momentam, tutomu momentu?)**. To zaisto jest pŕva okazija, odkųd Věčna Zima jest sę počęla, kògda on jest smogl izòjdti iz sela i idti daleko. Prěđe potrěba jest bylo voziti materialy, tovary i rezervy iz drugyh sel v okolině, pomagati pri organizacije zapasov, a takože uloviti někakove zvěri / životiny. Hoť… to jest bylo možlivo jedino iz počętka, zato čto vśaky jelenj i vśaka dika svinja uže davno sųt uběgli iz bělozorjanskyh, zimovyh lěsov. One ne sųt tako privęzane do města kako ljudi. Možno one **oni? Jelenj je živy** daže ne imajųt velikoj naděje, že něčto izměni sę? Tuto izględaje vyše prosto: ne imaješ šansy na prěžiťje \- izměnjaješ dom. Davněje tako žili sųt nomadi, pŕvi ljudi, ktori žili v Srědogrådu \- v ljudskoj krajině.
Tutčas jednako čas jest drugy. Ljudi živųt v nevelikyh selah, sějųt zŕna i zeleninų, imajųt životiny \- kråvy, konje, svinje, ptice. Prinajmeńje tako jest tut, na zapadu. Tako jest vyše prosto, vyše komfortno. No… to prinosi sò sobojų toj nedobry faktor, ktory tutčas ne jest potrěbny v Bělozorjah \- privęzańje do města. Jednako Nahoslav ne smože sporiti sę s tutym. On takože čuje sę privęzany do zemje i svęzany s ljudami, ktori tam živųt. I zato on ne može ustųpiti, on ne može poddati sę. Trěbuje on najdti odgovor, sposob.
Kamenogrådske ulice, sdavaje sę, sųt pòlne ljudskogo privęzańja. Vśaky izbudovany kamenj, vśaka cegla, vśaky vųgòl, vśaka krytina strěhy. Ljudsko družstvo råste i sò vśakym lětom vyše i vyše stavaje sę svęzane s zemjejų, s krainojų, s regionom…
Nahoslav črěz material košulje hvataje purpurny kamenj, ktory visi na jego šiji. Velika žalosť, čto on zabyl jest zapytati Britomira odnosno togo, čto može byti toj kamenj. Kògda on jest izhodil do Kamenogråda iz **Bělozorej stara** žrica dala jest jemu jego i skazala, čto “tutoj kamenj privede tebe do cělja”. On nikògda ne råzuměje tutų starų ženų. Ona vsegda govori někakove gluposti, ili mųdrosti, ktore tęžko jest pojęti råzumom. Nahoslav ne znaje ktoro iz tutyh dvoh sųt byli tute slova: gluposť li ili mųdrosť. On utraćaje råzuměńje ješče vyše, kògda mysli o tom, že stara Dobroslava poslě tutyh slov skazala jest ješče něčto podobno k: “nehaj poljany ukazujųt tobě široky svět”. “Poljany” ili něčto drugo…? Tam věrojętno bylo někako drugo slovo. Ide li o to, čto do cělogo světa prihodi vesna, jar? I tògda bųdųt li råzcvětati cvěty? Ale Nahoslav potrěbuje vråtiti do sela ješče prěd četvrtym měsęcem \- Měsęcem Cvětov. Dobroslava nakonèc jest skazala, čto Našèk trěbuje jej odgovoriti něčto, ale… on ne pamętaje čto. Čudna žena, zaisto čudna. Ona takože, sdavaje sę, ne jest råzuměla kake slova skazala. Jest li to někakovy prědznak / prědskazańje / prědvěsťje?
No ona jest žrica, vsi imajųt k njej respekt, ona ne jest zla. Jest mila, dobra, prijemna za gosti. Ona vsegda ohotno davaje svojim gosťjam toj divny goŕky čaj, iztvorjeny iz čudnyh bylin iz lěsa. Ili davaje slådky kompot iz ovoćev. Nahoslav mysli, čto on nikògda jų ne råzuměje. Jest li možlivo, že vsi Bělozorjani sųt zamnogo glupi, da by sråzuměti Dobroslavų i jej mųdrosť? Ili možlivo, že oni sųt zamnogo glupi, da by sråzuměti, že ona smějaje sę iz njih i generalno zaisto ne jest mųdra, a jedino pritvarjaje sę, mami jih?
Dòžď vò mlådų vesnų občiščaje myslji. Nahoslav nabiraje vòzduh črěz nos i čuje, že jednako jest umorjeny dòlgymi dnjami pųtovańja do gråda. Najdobry čas, da by idti obråtno do krčmy i spati. Itak zavraćaje, pomalo obhodi temne ulice. Mråk jest gųsty, a dòžď stavaje vyše silny. Bělozorjanin načinaje idti vyše bystro.
V toj čas prěz dòždlivy šum ide jedin kråtky zvųk. Po kråtkom momentu naslědny zvųk. I treťji. Nahoslav sòdŕžaje sę na moment i slušaje. Jednako on bystro pripominaje slova mati, ktora jest skazala jemu, da by on ne jest vhodil v biznesy togo gråda. To sųt byli slova Britomira, ktore Nahoslav uslyšal několiko lět tomu, kògda Brit jest byl prijehal do sela. “Nikògda ne vhoditi v biznesy gråda”. Izlgędaje, čto to jest někako mųdro, tajemno pravilo. Itak Našèk dělaje krok v strånų krčmy.
I uvěrjeno on sdělal by ješče jedin krok, i ješče jedin, i šèl by prosto do teploj komory, ako by on ne znal togo zvųka. Ale on znaje jego, on uže jest jego slyšal. Glås ide tutčas od jednoj iz bočnyh, mråčnyh ulic. Nahoslav stoji pri vhodu aleje i slušaje.
To jest… smrkańje… smrkańje nosom. Delikatno, legko smrkańje. Dělaje on jedin krok a voda v kaluži bryzgaje tiho pod jego stopojų. V temnosti pod nevelikojų strěhojų, pravdopodobno od někakogo magazina, leži měšèk. Veliky, črny, pòlny měšèk. Někde iz okòn padaje na njego legko světlo. Nahoslav prihodi bliže i iz vnųtri měška slyši… plač. Někto plače.
\- Hej… jest li tut… někto? \- pytaje.
I tutčas měšèk dvigaje sę. Mlådèc dopŕva v tom momentu tuto råzuměje: to ne jest stary měšèk. To jest skryty člověk. Tajemny personaž delikatno drgaje i dvigaje skrytų v kapuci glåvų.
\- Ty… jesi byla v krčmě… \- rěče Nahoslav. Ona dvigaje glåvų ješče vyše, a iz vnųtri kapuci / kapjušona neporędno izpadajųt jej vlåsy. Poględaje ona kråtko, a v naslědnom momentu jej oči stavajųt mokre od sòlz:
\- Aaaaaaa! \- i tutčas uže plače s pòlnojų silojų. Jej žalostno kričańje ide s ehom v vòzduh.
\- Mogų li ja někako pomogti tobě? \- zapytaje trevožno.
\- Aaaaaaa! \- jej plač vyše i vyše načinaje pripominati netrězvo, pijano kričańje.
\- Bųdi ty spokojna, ja pomogų tobě! Jest li u tebe vsečto v porędku? Jest li něčto slučilo sę? \- on pytaje i mysli, že možno děvčina skrivila jest svojų nogų i tutčas iz povoda bolja ne može idti do doma. Ona jednako cěly čas plače. Ukryvaje lice v plašč i gluši svoj plač.
\- Ahh, čudna stvår… \- on šepće k sobě, podpiraje sę o protivnų, kamennų stěnų i sědaje na uličnom pråhu.
Vsekde jest voda.
Klade on dlånje na kolěna, ignoruje dòžď i pokušaje govoriti dalje:
\- Ako li ty bųdeš tako kričati, tògda někto prijde i kaže tobě idti odtųd von.
Tutčas Nahoslav uviděl, čto u děvčiny ne sųt nikakove obuvky. Či jest li ona je izgubila? A možno v krčmě takože jih ne iměla? To by bylo dosť strånno, ako by v grådu ne imati obuvòk. Možno li tuta děvka jest iz někakovogo blizkogo sela? Moment, moment… ona govorila jest něčto v krčmě…
V tom momentu mlådèc vòzpomněl něčto:
\- Odkųd ty jesi? \- zapytaje, a potom pytaje vyše konkretno \- znači… iz kakovogo světa?
Plač ustaje. Jest tišina. Oči koloru krvi poględajųt smųtno iz vnųtri mokroj kapuci.
\- I tako i inače ty ne uvěriš… \\- rěče ona pijanym glåsom. Potom dodavaje šepotom:
\- glupèc.
Nahoslav uže ne pamętaje čto on dělal jest prěd momentom. On zabyl jest začto tut prišèl. Jest neveliky šans, čto on može uslyšati interesnų historijų iz dalekyh krajin. On ne može togo propustiti.
\- Ty jesi skazala, že jesi spadla iz oblåkov. Daleko odtųd jest tuto bylo? \- govori ljubopytno.
Ona ględaje na njego glųbokym, intensivnym zrěńjem. Poziraje dòlgo, potom jej lice stavaje udivjeno.
\- Čto ty hćeš? Smějati sę iz mene? Smějati sę kako tamti drugi ljudi? Izkoristati mene i ostaviti? \\- pytaje ona, a jej glås stavaje normalny. Uže ne zvųči kako pijana. Jest seriozna. Nahoslav dopŕva tutčas priměćaje, čto jej język jest… neveliko drugy. Zvųči nemnogo inače než język, ktorym on govori s drugymi ljudami. On jest davněje slyšal, čto žive jestestva iz drugyh světov govoręt drugo, než ljudi iz jego světa. Daže vyše! Slyšal jest on, že ljudi iz Srědogråda, iz jego krajiny takože imajųt neveliko druge języky.
\- Ty jesi iz drugoj krajiny. Odkųd točno, ako li mogų ja zapytati?
Tutčas děvčina izględaje maksimalno udivěno. Ona ničto ne rěče, poględaje k Nahoslavu. On poględaje k njej. Tuto stavaje neprijętno i i Našèk odvraćaje oči. Poziraje na jej gole stopy. Vidi on kròv. Itak děvčina ne iměla jest obuvòk v krčmě. Najpravopodobno ona jest ranila sę fragmentom råzbitoj čašky. Děvčina bystro uvidi, čto mlådèc priględaje sę jej bosym nogam i ukryvaje ona poranjeńje pod plašč.
\- Ako li ty ne zavineš togo v bandaž, tògda v ranų može prijdti někakova zaraza…
Nanovo jest tišina. Děvčina mysli i ničto ne govori. Tuta besěda jest veliko divna za Nahoslava. To jest najdobry moment, da by davati mlådici někakovy groš, někakovų monetų i odòjdti. Mati jest govorila, da by ne vhoditi v biznesy togo gråda. Podpiraje sę on da by dvignųti sę i povstati.
\- Začto… ty… dověrjaješ mně…? \\- nakonèc ona **zapytaje.(pytaje, zapytyvaje)** Nahoslav zadŕžaje sę v nekomfortnoj **pozicije.** Vraćaje on nazad na svoje město. Sědi. Možno tutčas uslyši emocijnų historijų iz dalekogo světa…?
\- Ty lžeš! Vy vsegda lžete! Kako gnusno! Kako mŕzko…! \\- rěče.
\- Ale to směsta jest možno poznati, čto ty jesi izdaleka. Govoriš neveliko drugo, izględaješ… takože drugo…
Črveno-kròvne oči děvčiny blěskajųt. Ona šepće něčto, ale Našèk ne slyši. sklanjaje sę k njej bliže.
\- Kako? \- pytaje.
Råzdražnjena děvčina vòzdyhaje tęžko.
\- Oblěčene Doliny! \- skaže vyše glåsno \- jesi ty li gluhy?!
\- Oblěčene… Doliny…? \- mlådèc izgovarjaje točno vśako slovo, kakoby on htěl detaljno sråzuměti. On nikògda ješče ne slyšal jest takogo imena \- interesno. Jest li to někde v Koroně Pradavnogo Drěva?
\- Tako… kakoby… \- děvčina jest udivěna, že někto tako detaljno pytaje.
\- To označaje, že davněje bog Perun mogl jest gostiti v vašej krajině v času svojego pųtovańja! Pravda li to?
\- Tako… kakoby… \- govori ona. A on… pravdopodobno dověrjaje jej. Ale nikto ne jest dověrjal! Vsi sųt govorili, čto ona jest glupa, vsi sųt smějali sę, nikto ne jest věril! Vsi sųt govorili, čto ona…
\- …čto ja jesm utratila råzum… \- děvčina govori, skryvaje glåvų među rųkami i dŕžaje silno svoje vlåsy \- vsi sųt govorili, čto to ne može byti pravda, no… no ja znajų, odkųd ja jesm… odkųd jesm prišla… začto… nikto mi ne dověrjaje… začto ty… tako prosto dověrjaješ?
Ale Našèk neznaje odgovor na tuto pytańje. On mysli, čto tuto jest normalno, obyčajno, samoråzumno. Vsesvět jest veliky i do tutdènj nikto ne znaje koliko mnogo råzličnyh krajin ukryvaje sę v velikom Pradavnom Dųbu, ktorogo Korona råzprostiraje sę vysoko ponad najvysokymi vŕhami, a ktorogo Korenje råstųt vyše glųboko než najgųboko moŕsko dno.
\- Itak Oblěčene Doliny sųt svět Korony Drěva, da? \- Našèk rěče dalje, daže ne odgovarjaje na zapytańje děvčiny, prosto govori \- a začto jesi ty tut prišla? Pųtovańje? Poslańje?
\- Hm… točno… mi jest potrěbno pomogti mojim bratam i sestram… zato čto moja krajina, ona… ona… \- jej oči napòlnjajųt sę mokrymi sòlzami. Jednako momentaľno ona otręsaje sę i poziraje na svojego sųbesědnika bez nikakovogo entuziazma:
\- Ja imam zadańje! Misijų! \- rěče ona \- i to jest veliko tajno! Nikaky člověk ne može mi pomogti. Ja potrěbujų… samo-jedna… \- ona gryzaje svoje usta. Možno tutčas toj čudny člověk odòjde li od njej?
Dòžď stavaje vyše silny. Šum vyše i vyše zaglušaje jih besědų.
\- Ako li ty potrěbuješ “samo-jedna”, tògda… začto tobě jest tako potrěbno da by kto-nebųď tobě dověrjal? \- govori Nahoslav pravilno.
\- Kh… \- děvčina dyhaje grozno i poględaje gněvno. Najpravdopodobno tuto pytańje ukazuje zamnogo jej pravdivogo zamysla i dokazuje kako malo ona jemu jest blågosklonna. Tuto jej zrěńje jest za Nahoslava dostatòčno, a slova “ne vhodi ty v biznesy gråda” sųt tutčas osoblivo silne. Vśake jego priorytety vraćajųt v pravilne města. To uže čas, da by dvignųti sę i idti do krčmy. On jest uže prěmnogo mokry od dòžďa.
No… iz drugoj stråny… jest li to pravilno, da by ostaviti tutų děvų tut, v tom městu? V dòžďu? Bělozorjanska dobrodušnosť i dobromysljnosť prihodi v najmalo očekyvanym momentu. V Nahoslavu jest prěmnogo emocij.
\- Ehh, dobro, tako ili inako to jest tvoja věć \- dvigaje sę i sęgaje do kěšenji plašča, odtamtųd bere srěbrnų monetų i poględaje na njų.
A ako li děvka kupi alkohol? Ah, kako to jest dosadno, kako to råzdražnjaje! No, možno ona ne bųde glupa i bųde pojdti do lěkaŕa, ili žreca ili do zdråvotnici, ktora imaje lěkaŕskų zeleninų iz lěsa? Tuta rana na jej nogě… izględaje zlo… Kaky čudny personaž… Nahoslav dvigaje rųkų k njej i davaje monetų. Ona dvigaje svojų dlånj.
\- Idi do lěkaŕa ili někogo, kto bųde dati tobě někakovų medicinų \- rěče on. Děvčina bere groš i obimaje jego dvěma rųkami. Trevožno pritiskaje do svojego těla.
\- Ako li ty potrěbuješ pomoć \- govori dalje Našèk \- tògda ja bųdų zajutra na trgovišču, imam ja prijatelja, ktory može tobě pomogti, možno on najde tobě někakovų råbotų.
Tutčas mlådèc čuje, že skazal jest to, čto jest potrěbval skazati. Hvala tomu on ostavjaje jej prostor, šans da by ona mogla dozvoliti sobě pomogti.
\- H… hvala…
\- Hm, da, ne jest problem \- rěče Nahoslav. On jest neveliko smųtny, čto ne jest mogl poznati historijų o dalekoj krajině. On siluje sę sò sobojų, ale koněčno ide na konèc aleje i odvraćaje sę tam, kde jest krčma.
\- Ako li ty zapravdų potrěbuješ pomoć… \- govori on, hoť ne jest uvěrjeny. Jednako věrojętno tuto jest cěnno dogovoriti. Tutčas tako silno dòždi… \- …ako li zapravdų potrěbuješ pomoć, tògda idi nazad do krčmy. Ja skažų tuto vlastniku. Zapytaj o Nahoslava iz Bělozorej \- rěče bystro i odhodi von.
Jego kaštanovy plašč ovivaje sę v vòzduhu i ide za njim. Tutčas mlådèc priměćaje, čto on daže ne jest pytal kakovo jest imę děvčiny. Takože ne jest on prědstavil sebe v džentelmensky sposob. Ah, kako nepravilno!
On imaje prěmnogo **pytańj** bez odgovora. Neznajema jemu děvčina jest intrigujųća, zajmliva. Ona jest někto “ne-iz-togo” světa. A on věri, čto to jest pravda. No, to ne jest važno. Ona potrěbuje pomoć. Uvěrjeno potrěbuje. Nakonèc to jest jej izbor, bųde li ona vzęti tutų pomoć od njego ili ne. Ale Našèk sdělal jest vsečto, da by ne ostaviti bědnogo člověka bez pomoći. Sdělal jest vsečto, pravda li to? Počinaje idti bystro.

***

Děvčina ješče dòlgo poględaje na ulicų, v město, kde prěd momentom jest stal mlådèc. Začto? Začto ona tako jest s njim postųpila? Žalj stiskaje jej grlo. No on jest mogl jų omamiti, lgati jej! Tako kako drugi ljudi sųt sdělali tuto prěmnogo-kråtno! Čto tògda ona by mogla sdělati?
Hoť on jest jej dal tutoj groš, tutų monetų. V kråtky moment on dal jej počuťje bezgroznosti / bezpečnosti / bezopasnosti. Začto tutčas jest tako tęžko poddvignųti sę i idti k njemu? Stopa slegka boli, ale ne tako veliko da by ne mogti idti dalje svobodno. To jest jedino legky bolj.
Ne! Děvčina jest odlična! Ona jest krasno jestestvo iz drugogo světa, ljudi ne sųt jej potrěbni! Ahh, kogo ona pokušaje tutčas omamiti? Pravdivo jest mnogo ljudi, ktori tutčas živųt lěpje než ona. Itak možno jest dobro, da by idti na tamto trgovišče? Prositi, unižiti sę? Či jest li to dobro idti do centra, kde bųde prěmnogo gråđanov i stanųti prěd nimi vsimi v izniščenom, starom plašču? V nečistom oblěčeńju? Pozriti v oči tamtomu člověku i…
Nu točno… i čto? Poględaje ona v gorų. Dòžď silno bije v okna i strěhy. Děva uže mrzne, jest cěla mokra od vody. Možno li dobro bųde vråtiti do krčmy? Ale toj vlastnik… tamti ljudi… kaka sråmota! Brr!
V kråtky moment ona kolěbaje sę, ne znaje čto počęti. Jednako potom jest uže jedino obyčajna ohota, da by råzgrěti sę v teploj krčmě. Tuta ohota izigraje s čuťjem sråmoty / styda. Domašna atmosfera. Točno togo jest jej nedostatòk od dòlgogo časa. Pravdivo ona… ona potrěbuje pomoć. Prěveliko potrěbuje pomoć. Od dòlgyh měsęcev ona bez konca potrěbuje pomoć!
Dvigaje sę ona silno i uvěrjeno. Iz vnųtri kapuci, iz-pod plašča izhodęt jej mokre od dòžďa vlåsy. Ona **zasitkaje ( ?)** dlånje. Potrěbno idti, potrěbno prositi o pomoć, o jedańje. Možlivo nakonèc jej žiťje bųde vyše ščęstlivo i uspěšno! Ona dělaje krok svojejų bosojų stopojų. Voda bryzgaje delikatno. Hlådno. Dòždlivo. Mokro.
\- A vy kde idete, gospođo? \- zapytaje tęžky, želězny glås, ktory prihodi od stråny glåvnoj ulice. Črny personaž zaslanjaje izhod, ne jest možno projdti. Děvčina prěstrašaje sę, odvraćaje nazad i načinaje běgti v drugų strånų. Jednako tam uže sųt dva naslědni ljudi. Oni imajųt drěvěne palky, a tamtoj pŕvy člověk dŕži bič.
\- Ty jesi ne platila svoj dòlg. Tobě jest potrěbno platiti v drugy sposob! \- govori veliky mųž, ktory izhodi iz temnosti. Črvene oči tajemnoj děvčiny umenšajųt sę od jej straha.
\- Ej, Nogo! Svęžite vy jų vęzalom! \- govori on do tovariši. Děvčina čuje veliky strah, ktory vplyvaje jej prosto v glåvų zajedno s kròvjų. Kde možno jest izběgti? Stoji ona bez nikakovogo dvižeńja. Kako možno ohråniti sę / strěgti sę? Mråk napiraje k njej sò vśakoj stråny. Dòžď šumi s velikojų silojų. Nikde ne jest možnosť da by izběgati, nikde ne jest možnosť da by izòjdti.
Jedin iz zločincev hvataje děvčinų za rųkų. On jest silny i děvka ničto ne može sdělati. On krivi jej rųkų. V tom času drugy člověk hvataje jej nogy. I uže ne može ona dvigati sę. Ona pokušaje trgati sę, siliti sę, da by osvoboditi sę, ale vśako dvižeńje udaljaje mnogo energije. Dòžď silno bije v okna. Krik, glås! Začto ona ješče ne kričaje?
Pokušaje ona tutčas, probuje, staraje sę. Ničto. Pokušaje pomenšiti svoj strah. Ničto. Jej glås ne izhodi iz jej grla, ne prohodi črěz jej usta. Jej krik jest kakoby stary, mokry papir, ktory dere sę na male fragmenty. Jest tihy, slaby.
Jedin iz mųžev, toj, ktorogo prěđe drugy člověk jest prězval “Noga”, hće utišiti děvčinų fragmentom vęzala. On davaje dlånj do jej ust. Ona v tom momentu pokušaje izkoristati tutoj šans i kųsaje zločinca v rųkų tako silno, kako to jest možno. Hvala tomu ona može osvoboditi sę iz vęzala. Upadaje ona na zemjų.
Aaa!!! \- Noga kričaje glåsno \- glupa žena!
On hvataje jej plašč i udarjaje v lice. Veliky bolj odimaje jej vśakų silų. Ona jest pokušala. Prinajmeńje pokušala. Upadaje na zemjų i dvigaje rųkų v strånų glåvnoj ulici. Srěbrny groš, ktory ona jest dostala od tajemnogo mlådca lěži tam. Treťji zločinèc, ktory jest **najblisko (koma, "bliZko")** bere tutų monetų i govori:
\- Lěpje ne dělaj ničto protiv nam…
I v tom momentu možno uslyšati glåsny trěsk biča. Cěly hrebet, cěla zadnja čęsť těla načinaje silno bolěti, gorěti kako ogònj. Usta napòlnjajųt sę želěznym vkųsom krvi. Oni jų našli, pobědili, ona tutčas proigrala. Katastrofa. Tajemna děvčina ne vidi tutčas uže ničto vyše, kromě temnoj **ulici** i dòžďa, ktory lije sę velikymi strujami.

Råzděl 3.

Nahoslav uže vidi světlo iz vnųtri krčmy “Pod Orľjim Perom”. Ulica tut nemnogo vòzvyšaje sę, itak mlådèc ide menje bystro. On råzmysljaje o toj čudnoj situacije **("o" jest vsegda s lokativom, ne?)**, ktora jest prěd momentom slučila sę. Nahoslav takože imaje misijų, podobno kako tamta děvčina, on takože imaje zadańje, ktore jemu jest potrěbno sdělati. Ako li on togo ne sdělaje, tògda jego rodno selo bųde umrěti pod sněgom.
Zajmlivo jest, kake věći sųt slučili sę tamtoj děvkě **?**. Začto ona jest iměla takovy problem, da by dověrjati Nahoslavu, da by byti jemu blågosklonna? Drugi ljudi sųt smějali sę iz njej? Jest li to pravda, čto točno nikto jej ne jest věril? Ona zaisto jest iměla veliko neščęsťje. Kamenogråd jest zapravdų čudno město. On uže imaje vyše než sto godov. Davněje on jest byl jedna iz pŕvyh ljudskyh kolonij v tutom regionu. V davnom času vse ljudske plemena i rody žili kako nomadi / kočevniki. Agrikultura ne jest byla ljudam znajema, zato Kamenogråd jest byl něčto pòlno novo, něčto bezprikladno. Družstvo iz zapadnyh strån jest smoglo bystro organizovati sę, ustrojiti svoj sposob žiťja na tutoj teritoriji. Jest to veliky sukces, veliky uspěh. A oni sųt počinali bez ničego, od cělogo počętka, vsečto budovali i tvorili od nula.
Najpŕvo do tutogo regiona prišli sųt nomadi. Ljudi sųt postavjali **stavili, postavili?** pŕve sela / poseljeńja. Oni tam sųt načinali žiti sò svojimi rodinami i uže vyše ne sųt byli kočovniki. Oni sųt opušćali svoj život, ktory sųt vedli i načinali sějati zŕna i zeleninų. Načinali sųt oni hvatati zvěri i dŕžati jih v oborah. Několiko stolětij pozdněje tut bylo uže několiko-nadsęť sel i nevelikyh kolonij. Jih historija jest byla družna, oni vsegda sųt žili blizko sebe, itak oni ostali sųt v blizkom kontaktu. Jedno iz tutyh sel načęlo råsti vyše bystro, než druge. Tuto selo jest bylo v geografično koristnom punktu, zato v njem jest načinalo žiti vyše i vyše ljudij. Tuto selo bystro stalo grådom. Toj gråd jest kako vråta, kako dvèri do iztočnogo světa, hoť v tamtom času toj svět ne jest byl veliko bogaty. Iztočne krajiny sųt iměli mnogo pråzdnoj teritorije, ktora až prizivaje, až prosi, da by jų kolonizovati, da by jų zajmati. V tom času gråd jest råstl vyše i vyše, dalje i dalje.
Tògda ljudi sųt pomyslili, že jest potrěbno iztvoriti pravo i sdělati sòjųz. Oni sųt sjedinili sę pod jednų zastavų / horugvų. I tuto jest pravdopodobno pŕva horųgva ljudskoj rasy. Ljudi načęli imenovati tų unijų “Zapadnoje Voldьstvo”, čto na jihnom języku označaje “Zapadno Vladstvo”. V tamtom času toj najveliky iztočny gråd ljudi sųt počęli nazyvati Kamenogråd. Vokrųg gråda izråstl jest drěvěny ohrånny plot. Horųgvy, ktore imajųt kolor neba načęli visěti na najvysokyh věžah i baštah. Tutdènj v Kamenogrådu žive okolo četyri tysęći (4000) ljudi. Tutoj gråd jest globalny fenomen, on jest pŕva tako komplikovana socijaľna struktura. A prinajmeńje tako o njej mysljęt gråđani, ktori tut živųt.
Odkògda jest načęl sę råzvoj, odtògda takože sųt prišli problemy. Do gråda sųt načęli prihoditi råzlični ljudi, ktori ne iměli dobre zamysly. I zato vsi govoręt: “ne diskutuj sò strånnymi ljudami, ne interesuj sę, ne vhodi v biznesy gråda”. V glåvnom grådu Zapadnogo Vladstva načinaje byti mnogo zločincev, mnogo ljudi ktori kradųt i dělajųt krivdų drugym ljudam. Odkògda ljudi sųt načęli žiti v velikom družstvu, odtògda ne jest bylo tako samoråzumno kto jest kto, ne bylo tako očevidno, čto ljudi sųt sobě znajemi, čto znajųt jedin drugogo. Tut jest napravdų prěmnogo ljudij.
Nahoslav pomyslil jest tuto vsečto i tutčas tyče dvèŕňoj rųčky od glåvnyh dvèri krčmy. One skripęt tiho. V toj čas, kògda one otvarjajųt sę, iz vnųtri izhodi prijętno, domašno teplo. Krčma ne jest zaključena i izględaje, čto ješče dòlgo ne bųde. Několiko ljudij jest vò vnųtri. Konversacije sųt uže dosť tihe. To jest pravdopodobno dobro, zato čto ako li tut bylo by vyše šuma, tako Našèk ne smogl by uslyšati tihogo, kråtkogo trěska, ktory tutčas vpadaje do jego uha.
Odvraćaje sę on i poględaje v tamtom směru, iz ktorogo jest prišèl prěd momentom. Ale tutčas slyši jedino šum dòžďa. Čudno. Ulica jest tako črna, a vòzduh tako hlådny, že Nahoslav momentalno čuje, čto on ne hće izhoditi iz krčmy.
Nanovo. Nanovo slyši tihy trěsk. A poslě togo trěska kråtky krik. V naslědnom momentu Našèk uže ne mysli dòlžeje, on běži v dol, nazad v strånų iz ktoroj on jest prišèl.
“Meč! Luk!” \- pripominaje sobě. On jest dosť daleko od krčmy, itak on ne vraćaje sę, da by vzęti orųžje. Možlivo to bųde jego pogrěška… on běži najbystro kako može, v strånų tamtoj ulici. Voda bryzgaje jemu pod stopami. Zvųk jego běga měšaje sę sò zvųkom dòžďlivogo šuma.

***

**Vtoro udarjeńje (v ms je udar, a "udarjenje" jest "akcent" v russkom** jest ješče vyše bolěsno. Děvčina zatiskaje oči. Jej usta držęt bystro, ona v panikě pokušaje nabirati vòzduh, postųpaje kako izjęta iz vody ryba. Vśaky dyh pričinjaje sę do velikogo bolja. Začto ona jest taka glupa! Jasny grom! Začto ona jest tutčas **v toj situacije?** Proklęty gråd, proklęty ljudsky svět! Tutčas uže ne jest nikaky šans, čto ona smože izpòlniti svojų misijų. Tuta myslj pričinjaje sę do jej plaču. Sklanjaje sę ona, gòltaje svoje slåne sòlzy i čekaje na treťje udarjeńje biča. Ale ono ne prihodi. Vměsto togo někto svęzyvaje jej nogy i rųky. Děvčina poddaje sę, ustųpaje, gubi nadějų. Oni tutčas bųdųt jų zabrati sò sobojų. Bųdųt oni sdělati jej něčto zlo. Ili bųdųt jų prosto ubiti. Uže ne jest možna nikaka pomoć. Dòždlive struje vody šumęt glåsno, kako armija bojevnikov, ktora marširuje ulicejų, ili kako veliky drakon, ktory iz někakovogo neznajemogo povoda byl by v centru gråda. Dòždlivy šum, ktory tęžko jest iztŕpěti jest jediny zvųk, ktory děvka tutčas slyši. I ona koncentruje sę na tom beznadějnom zvųku. Ona slyši, kakoby voda** cvilila.** Ona slyši, kakoby dòžď** jęčal**. Ona slyši bryzgańje vody.
Dopŕva v několiko momentov ona načinaje råzuměti, čto to ne jest dòžď. Odkryvaje ona svoje oči i poględaje. Dopŕva tutčas ona vidi, čto zločinci uže ne zajmajųt sę **njų (njeju)**. Vidi ona tutčas jedino několiko personažev v noćnom mråku. Vidi ona, čto jedin iz råzbojnikov utraćaje balans i opiraje sę o kamennų stěnų. Potom on vòzdvigaje sę i načinaje dělati někakovy čudny… tanèc.

***

Nahoslav ne jest očekyval, čto on uvidi až trěh banditov. I to jest jego pogrěška, podobno kako to, čto on ne imaje tutčas sò sobojų meča i lųka. Prěd momentom Nahoslav jest smogl atakovati jednogo člověka, ale on momentalno vraćaje do bitvy. Jest silny. Ako li Našèk ne odskočil by, tògda velika drěvěna palka udarila by jego prosto v lice. Jednako on imaje ščęsťje, hvataje on neprijateljsko orųžje i dŕži je silno. On znaje kako bojevati, on trenoval jest v Bělozorjah u vojevody. Protivnik ne očekyvaje togo, a Nahoslav zabiraje jemu drěvěno orųžje prosto iz rųky.
V poslědnym momentu. Ako li on čekal by vyše dòlgo, tògda ne smogl by zablokovati **udarjeńje** drugogo zločinca. Zvųk drěvěnogo udarjeńja nese sę v vòzduhu. Oni načinajųt serijų bystryh udarov. Toj člověk ne bojuje veliko dobro, Našèk čuje, čto on ne jest uvěrjeny togo, čto dělaje. Jednako råzbojniki imajųt prědnosť, zato čto oni sųt tri, a Nahoslav jest jedin. Neprijatelj slěpo udarjaje prěd sebe, on čęsto ne **?sęgaje?** cělj, no imaje on velikų silų. Jedin udar, drugy, treťji, potom ješče tri bystre zvųky drěvěnoj palky, poslědny iz njih zvųči vyše kako trěsk. Kako lamana větva / galųź.
Isto to jest zvųk lamanogo drěva \- zločinèc jest izniščil svojų palkų.
\- Aaa! Jasny Perune! Tfu \- on pljune prěd sebe. Nahoslav priměćaje, čto toj råzbojnik dyhaje veliko tęžko. No on ne jest umorjeny bojevańjem. To jest jego svojstvo. On dyhaje, kakoby kuril prěmnogo tjutjuna. Jego glås zvųči metalično, želězno.
V tom času drugy zločinèc podhodi bliže k Nahoslavu. Treťji jest vzadu i dŕži bič. Z tutym člověkom bitva bųde najtęžka, bič jest dosť dòlgy. Mlådèc odskakaje. Råzbojnik, ktoromu Našèk jest ukradl drěvěnų **palku ne** imaje nikako drugo orųžje, jedino gole dlånje. On bystro běži k Nahoslavu i pokušaje jego udarjati. Ale junak izběgaje. I tutčas nanovo možno uslyšati drěvěny trěsk. Tamtoj zločinèc, ktory jest lamal svojų **palku tutčas** dokončaje tuto i momentaľno imaje dvě, kråtše palky. Bųde li on je tutčas oddaliti? Bųde li on bojevati s golymi rųkami podobno kako tamtoj drugy? Ne… on dŕži tutčas dvě kråtke, ostre, drěvěne palki.
Ne jest jednako nikaky čas, da by dalje observovati čto děje sę. Tamtoj prvy člověk jest tvrdy. On jest udarjeny palkojų v brjuho, ale stoji prosto, ne upadaje. On ne imaje pancyŕ, jedino građansko oblěčeńje. Jednako, kako tamti drugi ljudi. Možno jego košulja iz kože zaglušila silų nahoslavovogo udara? Jemu sdavaje sę, čto on jest udaril mnogo silno.
Toj člověk **iz dvoma palkamy** běži na njego. Nahoslav imaje problem! Ne jest za njego možlivo obòjdti sę s dvoma zločincami jednočasno! No råzbojnik jest uže pri njem. On bystro blokuje udarjeńje Nahoslava. Mlådèc daže ne jest uviděl, že vzadu, za sobojų imaje stěnų někakovogo doma. On opiraje sę o njų, tamti napirajųt na njego. Jest považno, jest grozno. Jedin zločinèc ukraćaje distancijų među njim a Naškom. On pokušaje hråniti sę, ale drugy bandit uže smože vzęti nahoslavovų palkų. Našèk, da by osvoboditi sę, pušćaje orųžje** iz dlånji.** Bystro udarjaje nogojų i hvala tomu odphaje zločinca od sebe. V tom momentu situacija izględaje tako: vzadu mlådèc imaje stěnų, vlěvo jest glåvna ulica, vpravo jest råzbojnik, ktory jest zabral jemu orųžje. Sprědu jest drugy, ktory jest uže gotovy, da by biti jego golymi rųkami. Tam dalje vpravo pravdopodobno jest ješče tamtoj člověk s bičem. Jest li on tam? Ili ne jest? Nahoslav ne može uviděti. Ne jest čas, da by mysliti, potrěbno bråniti sę, skryti sę prěd udarami. Tutčas drěvěna palka bliz udarjaje jego v brjuho / tŕbuh. Na ščęsťje Našèk smože zasloniti sę. On dělaje vertikalny obråt pri stěně. Palka jedino legko jego tyče.
“Nehaj to grom bije! Kde jest toj treťji?” \- myslji mlådèc. Kapuca izletaje iz jego glåvy i opadaje na ramena. Svęzane bez porędka vlåsy råzrušajųt sę. Poziraje on i pokušaje pomysliti o vsim. Tuti **dvaj** råzbojniki tutčas imajųt prědnosť, sųt oni v lěpšej **situacije.** Kako jest možno jih pokoriti / poběditi? Potrěbno jest izběgati? Nahoslav v tom momentu za sobojų imaje glåvnų ulicų. Tutčas jest možlivo, da by izběgti i izbaviti sę. Ale čto tògda bųde s děvčinojų?
Ona lěži i ne dvigaje sę. Jest nesvědoma, nepritomna. I ona lěži za zločincami, na hlådnoj, kamennoj ulici. Ne jest možlivo obòjdti jih, ne jest nikaky šans. Ale… kde jest tutčas toj treťji člověk? On jest někde propadl. Jest li on izběgl v tutų temnų alejų? Začto? No tako zaisto jest, ne jestvuje nikaka druga opcija. To ne jest možlivo, da by on izběgl na glåvnų ulicų, zato čto Nahoslav uviděl by jego tògda. Oh, veliky Perune! Čto dělati? Možno potrěbno jest izměniti strategijų? Možno potrěbno jest pokušati izběgti i privabiti jih do sebe a potom běgati tako dòlgo, čto on jih izgubi? A potom mogl by vråtiti tut i zabrati děvčinų. Ale… kde jest toj treťji zločinèc? Kògda Nahoslav izběgl by od tutyh dvoh, tògda tamtoj mogl by vråtiti i pohytiti děvkų.
Nahoslav smože sdělati jedin krok, a jedin moment pozdněje on čuje silno udarjeńje v hrebet. To jest treťji råzbojnik. On jest zašèl Nahoslava iz zadu, od stråny glåvnoj ulici i udaril jest bičem. Oni sųt pobědili jego. Tutčas dva mųži hvatajųt jego dlånje, a treťji ponovno udarjaje. Našèk čuje veliky bolj v tělu. On nikògda by ne pomyslil, čto rěčeńje “ne vhodi ty v biznesy gråda” može byti tako bolěsno. V tom momentu on ne može uže učiniti ničto, ne može ničto sdělati. Samoråzumno on pokušaje iztrgnųti sę od neprijateljev, no uže jest zamnogo slaby. Někto udarjaje jego v glåvų. Sila togo udarjenja prividno jest od toj lamanoj drěvěnoj palky. On smože jedino pomysliti o tutom, a potom utraćaje svědomosť. Poslědna věć, ktorų on jest smogl uslyšati jest šum dòžďa. Toj šum uže ne jest tako spokojny, kako jest byl ješče několiko-nadsęť minut tomu. Dòždlivy šum, ktory tęžko jest iztŕpěti.

Råzděl 4.

Poněkògda sny sųt strånne. One sųt najstrånne, kògda člověk ide spati v neobyčajny sposob. Možno tògda uslyšati råzlične glåsy. Tute glåsy govoręt něčto do nas, poněkògda vidimo někakove krive obrazy / poględy. Jest tògda možlivosť, že tute fantastične halucinacije mogųt nam pripominati něčto logično i znajemo. To može byti krajobraz, **javěńje**, slučaj ili rěčeńje, ili daže jedno slovo. Tuto slovo može byti napriměr “livady”, čto označaje “poljany”. A vò snu my možemo mysliti, čto tuto slovo ničto ne označaje.
Točno tako tutčas čuje sę Nahoslav, kògda otvarjaje oči. Slovo “livady” odbivaje sę ehom vnųtri jego glåvy, a potom izčezaje / propadaje. On ne vidi ničto. Tut ne jest bliz **bez malogo** nikako světlo. On ničto ne vidi, ale on čuje, čto leži na hlådnoj, tvrdoj **zemje**. Momentaľno on načinaje čuti bolj v brjuhu i nad grsťami / nad pęsťami / v zapęsťju.
\- Kh! \- on krivi sę. Rųky bolęt, bok těla takože. Itak leži on tutčas statično, bez dvigańja sę.
Naslědna stvår, ktorų on **čuje jest** hlåd. Mimovoljno do glåvy vraćajųt jemu vòzpomněńja, obrazy iz nedavnogo časa. Ah, nu da. Poslědne momenty on ne jest byl **v “Orljim** Peru”. On jest byl v hlådnom dòžďu. Sųt li tamti zločinci pobili jego i ostavili na ulici? On togo ne znaje. Bere glųboky dyh do vnųtri těla i izpušćaje jego. Cěly čas on leži **v jednoj pozicije**. Tělo boli.
Naslědno do jego ušij vpadaje tihy šum. Toj šum jest dòžď. Ale jest kakoby někde daleko. Voda padaje iz neba, ale ne tut. Tut jest suho. Itak Nahoslav jest v městu, kde dòžď ne dosęgaje, da?
On pomalo dvigaje dlånj prěd **sebe**. On hće podporiti sę i vòzdvignųti sę. Jednako on bystro smože dotykati stěnų. On tyče jų v temnosti. Stěna jest hlådna. On može tutčas uględěti jej sivo-žòlty kolor. Kamenj jest vidimy v někakom blěsku. Odkųd jest tuto světlo? Potrěbno jest vòzdvignųti sę i prověriti tuto.
Tutčas Nahoslav råzuměje, že jego rųky sųt svęzane. Pokušaje dvigati nogy. One takože sųt svęzane. To može byti tęžko, ale jest možlivo, čto on smože sęsti na zemje i podporiti sę o tamtų kamennų stěnų.
On pokušaje tako sdělati. To jest tęžko, naskroz jego těla iznova prěhodi bolj. Kråtky moment pozdněje on uže sědi.
Jest on v někakovoj komorě. Do tutoj komory vpadaje světlo. Olejna lampa stoji na stolu. Među Nahoslavom a tutojų lampojų sųt… želězne štangy…
“Nu da…” \- mysli Nahoslav \- “proklęto vęzeńje, durna tjuŕma!”. Mlådèc usměhaje sę ironično. Oni sųt zaključili jego v někakovoj temnici. Ne jest věrojętno možlivo, da by bylo ješče vyše zlo! Čto tutčas?
On ględaje vokrųg. Vidi kamenne stěny. Nikakovo okno. Vměsto dvèri sųt tamte želězne štangy. Jasny grom, tam normalno mogli byti dvèri. Začto štangy? Možlivo jest, čto ljudi, ktori sųt jego tut privlěkli, prisposobili tutų komorų do takovogo cělja. Štangova konstrukcija imaje normalno zaključeńje. Tako kako obyčajne dvèri. Jest potrěbno iměti ključ, da by je råzključiti. Nahoslav pòlze bliže kò vhodu, da by uviděti něčto vyše než tamtoj stol i lampų.
\- Noga! Ja idų, da by zajęti sę tutym prěvozom. Ljudi od Navosųda uvěrjeno bųdųt interesovani našim dobyťjem, ktoro my jesmo ulovili. Itak tobě jest potrěbno čuvati! \- govori někto nalěvo od štang. Glås ide iz koridora. Zvųk vletaje** do temnici**, a takože leti vpravo, daleko, a potom vraćaje s odglåsom. Nahoslav zadŕživaje sę i čekaje.
\- Daaa, jasno \- drugy glås govori vyše blizko, pri želěznyh štangah \- to ne jest problem, da by čuvati bez malogo mŕtvyh ljudij.
Glås togo drugogo člověka takože ide zajedno s velikym ehom. I uže nanovo jest glųboka tišina.
“Koridor jest nalěvo i napravo. On jest dosť dòlgy” \- mysli Nahoslav. Ne jest li to jedina temnica? Možlivo, čto jest jih tam vyše. Mlådèc pokušaje uslyšati vse možlive zvųky. Mysli, čto može on bųde smogti uslyšati něčto vyše iz glųbiny koridora.
I dopŕva tutčas slyšaje legky zvųk dyhańja. Bliz pri njem. To děvčina spi na podlogě. Nahoslav vidi jų i stavaje vyše spokojny. Ona žive, spi.
“Jest potrěbno někako izòjdti odtųd” \- mysli on i pokušaje odgadati kaka čęsť dnja tutčas jest. Koliko časa oni uže tut sųt? Několiko časin? Možno několiko dnjev? Oblěčeńje mlådca** jest legko mokre** od vody, itak možlivo, čto minųlo jest jedino nemnogo časin. Jego sòn jest byl tęžky i tvŕdy, i on ne znaje koliko časa on jest spal. Ako li jest prošlo několiko-nadsęť časin tògda Britomir uvěrjeno obmysljaje kde jest jego prijatelj. Ah, Velese! Nahoslav potrěbuje byti na trgovišču! Jego brati i sestry v Bělozorjah… oni ne bųdųt čekati věčnosť, potrěbno jest něčto izmysliti.
Bolj ne dozvaljaje jemu svobodno mysliti. On sědi bez nikakovogo dvižeńja i poziraje v lampų. Slyši on poněkògda, čto Noga dvigaje sę. On jest nalěvo, blizko vhoda do temnici. Nahoslav mysli, čto tutčas najdobro bųde byti tiho. Međučasovo on pokušaje osvoboditi sę. Možno bųde možlivo oslabiti svęzańje. No čto sdělati potom?
Děvčina drgaje legko i **jęčaje** tiho. Ona jest bita vyše silno. Kròv na nogě jest uže usòhnųla. Plašč na hrebetu jest råzdrety i odkryvaje on suknjų, ktora uvěrjeno davněje jest byla běla. Tutčas oblěčeńje imaje kolor krvi i uličnogo pråha.
Uvěrjeno to ne može byti konèc! Čto zločinci hćųt tutčas s njimi sdělati? Bųdųt li oni mųčiti jih do smŕti? Ah, kaka žalosť, čto Nahoslav ne jest vzęl sò sobojų tògda svoj meč, ili hoť by svoj loviteljsky lųk. On mogl by jih sěkti mečem, zastrěliti lųkom i ne byl by nikaky problem. Glupy gråd!
Mlådèc pripominaje sobě o purpurnom kamenju. Dotyče on těla i uględaje, čto u njego na šiji ne jest kamenj! Oni sųt ukradli jego! Nehaj Perun tuto vse porazi! Glupci sųt ukradli jego kamenj!
A čto s grošami? Takože jih nemaje! Oni sųt ukradli vsečto! Zločinci! Kradci! Daže obuvky oni sųt jemu izbrali! Daže durno vęzalo za vlåsy! Prinajmeńje oni sųt ostavili plašč i oblěčeńje. Na žalosť jego nogavice i košulja sųt prěmnogo uniščene. Sųt li oni je izniščili kògda on jest spal? Ili čto? Možno tuto jest slučilo sę kògda Nahoslav jest bil sę s tamtymi? On nervozno stiskaje dlånje. V tom momentu prěstrašaje sę, zato čto Noga dělaje veliko strašny zvųk. Pravdopodobno on zěvaje, ale to zvųči tako, kako by na koridoru bylo stado vòlkov. Potom råzbojnik vòzdvigaje sę. Nahoslav jest prěstrašeny. Ne dělaje on daže najmenše dvižeńje. Noga stavaje pri želěznyh štangah i zakryvaje světlo iz lampy svojim velikym tělom. On dělaje někaky čudny, grozny zvųk, a u jego šiji blěskaje purpurna iskra. To… purpurny kamenj! Toj proklęty idiot imaje nahoslavovy kamenj!
Noga stoji. Věrojetno on poględaje, či sųt li ljudi v tjuŕmě dostatòčno uvęzani. Na ščęsťje Nahoslav ne jest pokušal marširovati naskroz cěloj komory, da by råzvědati kde oni sųt jego zaključili. Tutčas on izględaje, kako by sěděl v kųtu komory i spal. Najpravdopodobno zločinèc mysli, že tuto jest obyčajno, zato čto on ničto ne dělaje. V jednom momentu on prosto ide od štang nalěvo v koridor i izčezaje. Prividno on bųde vråtiti sę. To jest potrěbno eventuaľno očekyvati. Potrěbno čuvati.
Nahoslav pokušaje pòlzati** blže** do štang. On ne vidi ničto vyše. Tam jest jedino stol, na njem leži nemnogo prědmetov i tamta lampa. Do komory prihodi vyše blěska, itak tam uvěrjeno jest ješče vyše lamp ili** svěć**. On jednako ne smože jih uględati. On ne vidi ničto konkretno, ničto nadobyčajno, ničto pomoćno. Poslě jednoj ili dvoh minut do jego nosa prihodi vonj kurjenoj cigarety. Itak Noga jest pošèl pušiti cigaretų, da? Začto on ne dělaje togo tut v koridoru…?
Nahoslav odvraćaje sę i nanovo pòlze do města, v ktorom jest sę probudil. On vidi, čto děvčina poziraje na njego.
\- Jesi ty probudila sę \- govori on i pokušaje pòlzti k njej, hoť cěly čas jest svęzany vęzalom \- jest li vsečto v porędku?
\- D… da \- odgovarjaje ona. Jednako ona krivi sę. Ničto ne jest v porędku. Jej tělo prěpòlnjaje bolj. Veliky bolj.
Bědno děvčę leži v zatvorjenoj pozicije, ne smože odgnųti sę, ne može ležati prosto. Jej oči daže v temnosti izdavajųt sę blěskati črvenym světlom. Pomimo togo toj blěsk izględaje slabo, bezsiľno. Ona jest drobna / mala, a tutčas, kògda leži, ona izględaje ješče vyše malo, drobno, delikatno. Zakryvaje sę ona plaščem i tręse sę po pričině hlåda. Dòlge vlåsy padajųt na jej lice. Dlånje sųt črvene od vęzala.
\- Počekaj \- Našèk govori i pokušaje pomogti jej oslabiti šnur / povråz. Začto zločinci sųt jih kydnųli do jednoj komory? Tutčas oni mogųt prosto råzvęzati sę i osvoboditi. Čudno.
\- Aj! \- jęčaje děvčina. Vśako dvižeńje pričinjaje sę do bolja v hrebetu, ktory pali kako ogònj.
Nedaleko jest možno uslyšati zakašljeńje. I potom ponovno jest tišina. Råzbojnik-čuvatelj ne vraćaje sę, ale on tam jest. Nahoslav znaje tuto. Vęzalo ne jest tako prosto, da by je råzvęzati. Poslě několiko minut Nahoslav smože neveliko oslabiti povråz, da by legko osvoboditi rųky děvčiny.
\- Kakovo jest tvoje imę? \- pytaje on na počętòk. Prěđe on jest zabyl o tom, da by zapytati.
\- F… Fialomira \- děvčę šepće tiho.
“Hmm, Fialomira zvųči dosť prirodno, normalno” \- pomysljaje mlådèc. On jest byl uvěrjeny, čto jej imę bųde **fantastične**, kako iz bajky.
\- Ja… ja jesm Nahoslav iz Bělozorej \- rěče on jej ponovno \- pokušaj prošu tutčas mamiti, čto ty dalje jesi silno uvęzana, dobro? Nehaj zločinci tako myslęt. Ja bųdų pomysliti o tom kako my možemo izběgti odtųd…
Ona kyvaje glåvojų i ponovno krivi sę od bolja.
\- Jest li to silny bolj? \- Našèk zapytaje, a v jego glåvě vključaje sę rěžim “bělozorjanskoj dobrodušnosti".
\- Hrebet… \- odgovarjaje děvčina \- i glåva…
“Zaisto glåva?” \- mysli Nahoslav. On ne pripominaje sobě, da by ona iměla někakovų ranų na glåvě ili něčto tako. Sųt li tamti ljudi udarili jų v glåvų? Možno kògda on ješče ne jest tam byl? Ili…
Ah, nu da… pohmeľje. Bolj glåvy od alkohola. Nahoslav načinaje tuto råzuměti i čuje, čto tuta informacija jest za njego dosť zabavna. Međučasovo on oslabjaje šnur na jej nogah.
\- Hvala… \- govori ona, a v jej glåsu jest možno uslyšati toj neobyčajny języčny izgovor. Potom ona hće pomogti Nahoslavu råzvęzati jego, no kògda ona dvigaje sę tògda bolj prěhodi naskroz jej těla.
\- Spokojno \- on govori jej. On pokušaje oslabiti vęzalo pri dlånjah, ale to jest zamnogo tęžko za njego.
\- Davaj… tut… \- govori Fialomira tiho. On podavaje svoje dlånje kò jej dlånjam. Delikatno i pomalo ona odvęzyvaje okovy. Jej male pŕsty u rųk vyše dobro obhodęt sę s vęzalom. Ona ostråžno poględaje na šnur i koncentruje sę, da by råzvęzati tutų zagadkų.
\- Pomiluj… za vsečto… \- govori ona poslě dòlgogo momenta i nabiraje dyh nosom.
\- Ne jest za čto, Fialomiro \- Nahoslav odgovarjaje jej \- to ne jest tvoja vina.
\- Fialka \- ona poględaje na njego. Mlådèc ničto ne odrěkaje, ale poględaje on na njų tako, kako on by htěl zapytati o čem ona govori.
\- Prijatelji imenujųt mene Fialka \- ona popravjaje sę i govori vyše točno. Na jej licu jest tutčas **sråmota(v russkom jest sovsim drugy odtěnok slova)**, ona ne poziraje jemu v oči.
\- Ili Fiala \- dodavaje momentaľno.
\- Ja råzumějų \- govori Nahoslav \- …Fialko.
Tutčas ona stavaje cělo črvena od sråmoty.
\- Govorjų ja tobě zato, čto ty jesi mi dověril! I jesi mi pomogl! Nu i takože zato, čto ja jesm pričinila sę do togo, čto ty jesi tut v toj temnici! I ne čujų sę s tutym dobro! \- rěče ona glåsno i nervozno stiskaje dlånje. Ona čuje sę nekomfortno v tutčasnoj situacije. Izględaje to tako, kako by ona jednočasno htěla i ne htěla skazati jemu svoje imę.
\- Yyyy, da… samoråzumno \- mlådèc udivjaje sę po pričinje jej råzličnyh emocij.
\- Našèk… ili Naško \- govori on kakoby intuitivno, kakoby to bylo něčto formaľno, čto jest potrěbno skazati.
\- Hmp! \- Fialomira izględaje tutčas tako, kako by byla uražena, a jej lice tako, kako v momentu, kògda krčmaŕ jest prikazal jej idti von iz krčmy “Pod Orľjim Perom”. Ona povraćaje do råzvęzyvańja okovov Nahoslava i koncentruje sę jedino na **tutym**.
\- Ajjj! Jasny grom! \- krivi sę ona po povodu poranjeńja těla. Ona izględaje tako, kako by byla gněvna na bolj, čto on jest směl vòjdti v jej tělo i gostiti v njem.
V kråtky čas oni ničto ne govoręt. Potom Fialomira načinaje:
\- Ja pòlno ne råzumějų začto ja tut jesm \- rěče ona.
\- Tut? V temnici? \- pytaje on.
\- Ne \- děvčina vòzdyhaje tęžko \- tut, v tutom světu.
Tuto rěčeńje pravdivo zvųči veliko tajemno. Naško momentaľno hće poznati vyše detaljev. To-kråtno on ne potrěbuje pytati, zato čto děvčina načinaje směsta govoriti:
\- Ja… znači… tuto bylo… někako… napravdų ja ne znajų… Ne znajų kògda. Tutčas **konči sę** zima i jest mlåda vesna.
Ona pokušaje čisliti něčto na pŕstah u dlånji.
\- Ja ne znajų \- prodòlžaje ona govoriti \- možlivo několiko-nadsęť měsęcev? Ili može dòlžeje? Zaisto!
Ona jest råzčuljena tym, čto tutčas govori.
\- Ja jesm sę probudila v tutoj krajině bez nikakovogo sråzuměńja začto ja tut jesm. Ale… ja jesm spadla iz oblåkov, iz mojego světa, iz neba. Tako ja mysljų, tako jest trěbovalo byti…
\- Jesi li spadla? Iz Korony Pradrěva? \- zapytaje Našèk. Korona Pradųba jest napravdų, napravdų vysoko. Ona jest vyše než najvysoke vŕhy. Daže nikaky drakon uvěrjeno ne smogl by letati tako vysoko. Nikto ne smogl by prěžiti, ako on by spadl iz takovoj vysokosti. Hoť… Fialomira govori, čto ona jest iměla krila, kako ptica. Tògda možlivo, že ona prěžila by…
\- Oblěčene Doliny, moja krajina. Ona jest odrvala sę, odtrgala od Korony Drěva v Dènj Prěměny, kògda Ledovy Zmij jest razil polovinų světa svojim mråzom. Ale ona ne jest upadla v dol. Iz někakovoj pričiny ona jest zadŕžala sę v vòzduhu, na nebu. I ona tutčas letaje među oblåkami.
\- Tuto zvųči… veliko očarovateljno… i strašno! \- odgovarjaje Nahoslav. On ješče nikògda ne jest slyšal o krajině, ktora letaje među oblåkami na nebu.
\- No mojų krajinų ne jest možno uviděti tako prosto. Moji brati i sestry, žitelji Oblěčenyh Dolin, oni sųt smogli izkoristati dostųpnų magijų da by magično ukryti naš svět. Da by vòjdti do **Dolin jest potrěbno** kakoby råzključiti magičnų barierų, itak daže drakoni ne mogųt tam priletěti \- Fialomira govori, a v jej glåsu jest gòrdosť.
Međučasovo ona vòzdvigaje sę i sědaje pri njem. Tutčas oni obadva pozirajųt na blěskajųćų lampų. Fialomirovo tělo poněkògda prěhodi bolj, no v toj čas ona kako by togo ne čuje. Ona jest smogla najdti sųbesědnika, v koncu. Nahoslav slušaje jų s velikym interesom. V temnici jest uže nemnogo vyše teplo. Oni sųt mogli daže nemnogo obsòhnųti od vody.
\- Jest li něčto zlo s tamtym světom tutčas? \- pytaje Našèk.
Ona mòlčaje, mysli.
\- Jemu zagražaje cělkovito, kompletno zamråžeńje… \- odgovarjaje děvčina veliko tiho, a mlådèc čuje bojaznj. On ne dopytyvaje dalje. Jednako ona govori:
\- V Dènj Prěměny Oblěčene Doliny sųt byli v takom městu, že kògda Ledovy Drakon porazil jest svět svojim mråznym gromom, oni sųt byli jedino nemnogo dotknųte. Od tamtogo momenta moj svět pomalo, pomalo stavaje vyše mråzny i vyše zimovy. No… moji roditelji znajųt magičny obręd, hvala ktoromu možno jest oddaliti sněg i mråz. Mimohodòm… moji roditelji sųt caŕ i carica Oblěčenyh Dolin.
Fiala nanovo zvųči, kako by htěla pobuditi v Nahoslavu obdivjeńje.
Junak slušaje i mimovoljno ignoruje poslědno rěčeńje. On jest uslyšal, čto jej rod znaje magijų, jej roditelji mogųt dělati ritual, ktory može oddaliti sněg… to zvųči idealno kako råzrěšeńje jegovyh problemov! Mogųt li oni odstråniti Věčnų Zimų od Bělozorej?
\- Fialo! Ty jesi mi spadla iz neba! Ty jesi råzrěšeńje problema! \- odgovarjaje Nahoslav radostno.
\- Eee… \- děvčina jest udivěna \- da, nu da… ja jesm… spadla iz neba. Začto ty…? Moment! Slušal li ty čto ja do tebe govorjų?! \- pytaje nervozno.
\- Tvoji roditelji mogųt oddaliti zimų, da? \- pytaje on momentaľno.
\- Hmm, da. Nu da. Oni dělajųt to od davna. My tako obhodimo sę s Mråzom, ktory absorbuje naš svět \- odgovarjaje ona.
\- Slušaj… mysliš, že ako li ja byh pomogl tobě najdti Oblěčene Doliny i prijdti tam, tògda tvoji roditelji mogli by pomogti mojemu selu? My tam uže jedno i pol goda imajemo zimų.
“Najdti Oblěčene Doliny”. Fialomira čekala jest na tuto odkògda ona pamętaje. Tutčas ona mimovoljno ignoruje poslědno rěčeńje. Nekontrolovana radosť i veseľje råstųt v njej. Iz počętka ona ne jest dověrjala Nahoslavu, tutčas jednako načinaje ona čuti věrų v to, čto jej sòn može stati reaľny. Jest li to legkověrnosť? Ili želańje? Jej oči blěskajųt kròvnojų črvenosťjų. V naslědnom momentu tute vse emocije propadajųt, a ona pokušaje iměti nevtraľno lice. Izględaje to dosť neprirodno.
\- Nu… znaješ… to sųt caŕ i carica, ja ne znajų mogųt li oni najdti čas na takove gluposti \- odgovarjaje ona, i jest veliko dobro slyšno, čto ona rěče tuto ironično. Nahoslav jest udivěny kako prosta jest Fialomira i kako prosto ona dozvaljaje, da by emocije njų vladali. On poględaje na njų i perfektno znaje, čto ona vnųtri sebe pravdivo jest skazala: “Da, da! Ja bųdų privesti tebe do njih. Prošų ja, pomoži mi najdti mojų krajinų!”.
Jest možlivo, čto Nahoslav uže råzuměje tutų čęsť haraktera děvčiny. On pokušaje igrati v jej igrų, prijmaje nevtraľno lico i načinaje govoriti ironično:
\- A, nu da. Tògda ja tobě ne bųdų pomog…
\- Aaaaaaaa!!! \- v jednom momentu Fialomira načinaje kričati s velikojų, avtentičnojų bojaznjų.
\- Čto jest?! \- Našèk takože prěstrašaje sę.
\- T…t…t…t…tam! \- ona dvigaje rųkų i ukazuje prěd sebe.
Na zemji ide neveliky pavųk. On ide pomalo i zajmaje sę svojimi pavųčimi věćami. On uvěrjeno jest prěstrašeny Nahoslavom tako, kako Nahoslav jest prěstrašeny kričańjem Fialomiry. Mlådèc poziraje na njų. Ona izględaje tako, kako by zamrzla. Jej zěnice v očah pomenšajųt sę, a svoje zrěńje koncentruje ona na malom insektu. Ona poględaje na njego tako, kako by on byl Ledovy Drakon, ktory, ako li by htěl, mogl by zamråziti takože i vtorų polovinų vsesvěta. Toj strah jest pravdivy. Ne jest ironičny. Jest veliko, veliko považny.
Naško jednym dvižeńjem dlånji ubijaje neščęstnogo pavųka. Monstr umiraje. Ne imaje on nikaky šans s tako dobrym vojevnikom, kako bělozorjansky lovitelj.
\- Prinajmeńje tutčas ja jesm smogl tebe ohråniti od zlogo… \- govori on i legko usměhaje sę. Fiala sědi statično i cěly čas svojų rųkų ukazuje město, kde jest mŕtvy pavųk. Imaje blědo lico.
Naskroz koridora směsta dvigaje sę zvųk člověka, ktory bystro běži. Nu da… Noga tako ili inače nakonèc porvåtil by sę. Tutčas prinajmeńje oni mogųt čuvati pri njem. Ili skorěje on pri njih.
\- Nehaj to jasny grom! Vy glupe zmije! Čto vy tut dělajete?! \- kričaje råzbojnik. Eho nese zvųk v cěloj tjuŕmě. Oni samoråzumno ne odgovarjajųt. Purpurny kamenj ponovno blěskaje u šiji zločinca. Nahoslav jest nervozny.
\- Ne pokušajte vy dělati ničto glupo! \- on grozi jim \- a ty, durna idiotko… ty… bųdeš mi zaplatiti za tuto! Ja bųdų pomstiti sę!
Noga ukazuje jej črveny odtisk na svojej dlånji. Tuto jest slěd od jej zųbov, ktory ona jest sdělala, kògda jest jego gryzla v tamtoj ulici. Stråž propadaje za stěnojų. Oni ne vidęt jego, ale takože ne slyšęt zvųkov od krokov, itak tuto označaje, čto on sědi pri stěně, bliz pri štangah.
Dobro bylo by, kògda on by izjasnil začto oni sųt jih tut zaključili…

***

Poslě někakogo dòlgogo časa Noga ponovno někde ide, a subtiľna vonj cigarety nese sę vò temnici. Jest možlivo, čto råzbojnik izhodi vně doma. Možno někto jemu ne dozvaljaje kuriti vnųtri. Ili to jest někakovy strånny obyčaj.
Jest absolutna tišina.
\- Itak govoriš ty, čto iz někakoj pričiny tvoji zemjaki poslali sųt tebe tut, do tutoj krajiny, no ty ne pamętaješ začto? \- Našèk govori šepotom, ktory tako i inače nese sę po cěloj tjuŕmě. Noga uže znaje, čto oni mogųt sdělati mnogo šuma, ale pomimo togo mlådèc jest ostråžny.
\- Da… kògda ja jesm spadla iz neba, tògda ja jesm… atokrylylo… sę…
\- Atokry… čto? Čto to označaje?
\- To bųde… ja jesm odkrylila sę… kakoby. To jest moment, kògda ty gubiš svojų magičnų silų. V drugom slučaju ja byh tako tutčas ne izględala \- rěče Fialomira kako by byla uražena. Vśaky člověk trěbuje to znati. Prividno…
\- No začto ty jesi izgubila svojų silų…?
\- Ja ne jesm togo sdělala po mojej myslji! Jesi ty li odperal?! To jest tako prosto slučilo sę, ale ja ne znajų začto!
\- Itak… ty jesi spadla iz oblåkov i potom byla tut, na zemji… i…
\- I od tamtogo dnja ja hođų i iščų možnosť i pomoć, da byh ja mogla vråtiti sę.
\- Hmm, pravdivo to jest problematično, zato čto ljudi ne znajųt magijų. I ješče vyše problematično, ako li oni myslęt, čto ty jesi bezumnik…
\- Kogo ty imenuješ “bezumnik”?! \- Fialomira nervozno zatiskaje dlånje.
\- O, viđų ja, že tobě jest uže lěpje \- govori Nahoslav spokojno i råvnodušno. On cěly čas mysli o tom kako izběgti **iz temnici.** Poziraje on na spokojnų lampų, ktora od počętka jest jih světľny tovariš. V tom samom času Fialka govori sama do sebe:
\- Nu da! Oh, Strybagźe! Začto ja jesm taka glupa?! Ja daže ne mogų smogti sama prěžiti v tutoj krajině… ja jesm sama-jedna na tutom světu… tako dòlgo… a oni tam… ja daže ne znajų čto tam tutčas děje sę, kako izględaje situacija… \- jej oči napòlnjajųt sę sòlzami i stavajųt mokre \- oni sųt mene tut poslali, a ja iz někakoj pričiny ne pamętajų za čto. Ja jesm izgubila svojų magijų, ljudi mene několiko-kråtno omamjali, několiko-kråtno ja jesm umŕla, ja jesm trěbovala krasti, prositi o hlěb… ja…
“Prividno ty jesi trěbovala prositi o groši na pivo…” \- tuta myslj javi sę Nahoslavu v glåvě. Lampa blěskaje radostno i na jedin moment plåmenj jest vyše silny. Našèk poględaje na njų ponovno.
\- … a ješče potom někaki zločinci sųt mene napadli, pobili, pohytili, zaključili v vęzeńju i ja jesm vpletla nevinovatogo člověka v svoje děla…! Začto ja jesm taka glupa?! Začto jesm taka neodgovorna, taka neostråžna, taka… \- ona zatiskaje usta i plače kako malo dětę. Sòlzy padajųt na podlogų. Dŕži ona silno svoje dlånje i **jęčaje** od bolja, ktory bezkoněčno pripominaje jej o sobě.
\- Oni… bųdųt nas ubiti… mųčiti do smŕti… \- Fialomira neustalo govori. Panikuje. Jej oddeh stavaje vyše bystry. V sråvnjeńju s **njų** Nahoslav jest statična, neudvižima, kamenna statuja, ktora stabilno poględaje v jedno město i pokušaje izmysliti někakovy plan. On odvraćaje sę k njej:
\- Hej… \- govori spokojno. Ona poględaje na njego zaplakanymi očami \- my bųdemo najdti sposob, da by prijdti do tvojej krajiny.
Fialomira momentaľno uspokajaje sę i načinaje dyhati spokojno. Kakų silų imaje toj člověk, ktory tutčas pri njej sědi? Ona čuje kakoby legko tyčeńje, ktoro tyče prosto v jej kamennų, hlådnų dušų. V jej sŕdcu, v absolutnoj temonosti råzsvětljaje sę blěsk naděje. Ale to jest absurdno! Oni daže ne znajųt kako možno najdti Oblěčene Doliny, a ješče zaisto jest potrěbno poznati čto jest potrěbno jej bratam i sestram tam na gorě, među oblåkami. Ale slova “my bųdemo najdti sposob” sųt dostatòčne za Fialomirų. Tute proste slova sųt žalostno zabavne. Jih nereaľna forma i krajna pozitivnosť tvoręt komičnų měšaninų. Pomimo togo paradoksa tute proste slova mogli vòjdti glųboko v bolěsno sŕdce děvčiny. Gluposť, směška. Nemožlivosť. Pomimo togo tute proste slova izpòlnjajųt tutčas tųtų pråzdnosť, ktorų ona imaje v sŕdcu. Možlivo jest, že to on prišèl do njej prosto iz neba, a ne ona do njego. V tutom jednom, kråtkom momentu ona mogla by zabyti vsečto, vòzdvignųti sę i běžiti za Nahoslavom, da by on vzęl jų tam, kde ona jest htěla byti uže tako davno. Jest li to legkověrnosť? Gluposť, absurd…
Jej oči momentaľno načinajųt blěskati. Iskra tancuje, tancuje i propadaje, a Fialomira izględaje tutčas spokojno.
\- Ne plači ty. Zaisto najdemo někakovy sposob da by izběgti** odtųd.**
Ale jej oči iznova napòlnjajųt sę sòlzami. Ona usměhaje sę legko.
\- Da…! Prošų, da…! \- šepće, a sòlzova struja teče jej po licu. Jej črvene zěnice nanovo blěskajųt. Poględaje ona v dol, kakoby sò sråmotojų odnosno togo, čto ona ne smože ovladnųti svoje emocije. Nahoslav usměhaje sę vzajemno k njej. On takože čuje spokoj, kògda vidi, čto ona jest vyše spokojna.
Iskra v jej očah ponovno blěskaje. Mlådèc stavaje interesovany tutym javjenjem. Približaje sę k Fialomirě. I ponovno vidi on kròvno-črveny blěsk.
\- Hej… Našèk… čto dělaješ? \- ona čuje nekomfortnosť i oddaljaje sę od njego.
Ponovno něčto blěskaje. Ona migaje očami několiko-kråtno. Tuto světlo… odbijaje sę v jej očah… Světlo od lampy… a tam něčto… blěskaje…
Nahoslav vòzdvigaje sę tiho. Fialomira jest udivjena, ale råzuměje, že něčto jest slučilo sę. On jest něčto uviděl. Poględaje ona na njego i jest pòlna naděje.
Mlådèc vòzdvigaje stopy da by pozrěti na stol i na lampų, ktora na njem stoji. Dělaje on jedin krok vprěd. Na stolu jest několiko prědmetov. On poziraje detaljno: kromě lampy na stolu leži pas v kaštanovom koloru, pri njem leži povlåka iz **koži** i prividno ovinųto kurivo za cigarety. Potom Nahoslav vidi několiko groši i ješče jedin prědmet. Toj, ktory blěskaje. Tutčas on ględaje, že tuto jest svęzòk ključev. Jedin iz njih jest nemnogo vyše bogaty, detaljno ukrašeny někakymi ornamentami, ktore blěskajųt v světlu olejnoj lampy.
\- Tuto jest ključ iz krčmy! \- Našèk približaje sę k zemje i šepće k Fialomirě \- tuti glupi råzbojniki sųt dojednili ključ od komory v krčmě do svojih ključij!
Fialomira ne råzuměje absolutno ničto.
\- My bųdemo izběgti! \- šepće on s radosťju.
\- Ale kako?! \- pytaje \- a stråži?
Našèk sědaje pri njej.
\- Jest jedino jedin čuvatelj.
\- A odkųd ty znaješ?
\- Kògda ty jesi spala tògda jedin jest pošèl. A drugy jest ostal tut i čuvaje nas \- on govori najtiho kako može.
\- A treťji? A možno jih jest ješče vyše? Uvěrjeno jest jih ješče vyše!
\- Ne, nikto tut ne jest. Vśaky zvųk ide naskroz tutyh koridorov veliko glåsno. A jedin iz čuvateljev jest dyhal glåsno kako drakon. Ja byh jego uvěrjeno uslyšal. Ja jesm uvěrjeny, že kromě nas i Nogy nikto tut ne jest \- Nahoslav ukazuje dlånjejų v město, kde za stěnojų obyčajno sědi zločinèc, ktory nedavno jest izšèl \- da by izòjdti odtųd jest potrěbno idti nalěvo, okolo tridesęť krokov. Napravo jest veliko dòlgy koridor, a tam jest ješče vyše komor. Ili one sųt cělkom pråzdne ili zaključeni ljudi sųt prěmnogo, prěmnogo tiho.
Fialomira jest udivjena kako mnogo informacij on jest poznal bez izhođeńja iz jih komory.
\- Ale… kako my smožemo råztvoriti tute želězne štangy?
\- Poględi ty tam \- rěče Nahoslav i vòzdvigaje sę \- vidiš li ty tamtoj ključ? Znaješ čto jest toj ključ?
Råzděl 5.

Kako to jest potrěbno izrěkti? Nahoslav jest govoril tògda s krčmaŕem! Krčmaŕ jest jemu skazal… ah! Potrěbno pŕvo slovo…! Poslě togo uže bųde prosto, jedno rěčeńje, potom drugo!
Nahoslav stoji v srědině komory i prostuje svojų rųkų prěd sebe. Izględaje dosť zabavno. Beževy plašč oblěkaje jego proniklivo. Našèk izględaje kako žrec, ktory dělaje čudne magične obrędy. On koncentruje sę na krčmovom ključu, ktory leži po drugoj stråně tjuŕmy, za štangami.
V momentu, kògda on jest byl maksimalno uvěrjeny, čto Noga jest daleko, načęl on dělati svoj ambiciozny plan. Oni sųt råzpletli vęzala. Tutčas Nahoslav stoji v čudnoj pozě i pokušaje magično privlěkti ključ do sebe. Toj blěskajųći ključ prividno izględal jest interesno za råzbojnikov, i oni htěli by jego někde prodati. Najpravdopodobno oni ne znajųt togo, že prědmet imaje magično svojstvo: on vråćaje sę k svojemu vlastniku.
Jediny nedostatòk v tutom geniaľnom planu može byti maly detalj, o ktorom Nahoslav ne hće tutčas govoriti. To jest kakoby dosť glupo i sråmotno za njego…
\- Ty ne pamętaješ magičnoj klętvy, pravda li? \- Fialomira bystro poznaje toj detalj \- pfff, kaka sråmooooota! \- komentuje ona jego slabosť do pamętańja slov i rěčenij.
\- Bųď ty tiho! Ja pokušajų koncentrovati sę!
\- Ah, pomilujte, drågy gospodine, čto ja vas råzstrajajų \- odgovarjaje ona i subtiľno izsmějaje sę iz njego. Podhodi ona bliže k njemu. Tuto izględaje tako, kako by jej poranjeno tělo regenerovalo sę kògda ona jego uražaje.
Glåva Nahoslava vri od mysljeńja. On išče magičnoj formuly v cělom mozgu. Jasny grom! Noga može vråtiti sę vò vśakom momentu. To uže ne jest směšno!
\- “Vot jest čarovnik bez nauky…
Prijdi ključu do mojej rųky!“
Svęzòk ključev svistaje i letaje iz jednogo kraja **temnici** do drugogo. Fiala zatiskaje dlånj. Ona imaje vse ključe. Stoji ona pri Nahoslavu, ktory ješče ne može sråzuměti čto tutčas jest slučilo sę. Radostny metaličny ključ iz krčmy “Pod Orľjim Perom” blěskaje tako, kakoby on smějal sę iz Naška.
Začto tuto durno rymovańje råbotaje? Jest li to byla magična kletva? Ona uvěrjeno tako ne zvųči! To potrěbuje byti něčto drugo!
Fialomira tiho pokušaje råztvoriti visęći pri želěznyh štangah zamòk.
\- To jest magija. To ne jest kako råbota v polju, lovjeńje zvěŕev ili budovańje domov. Čarovne formuly ne potrěbujųt točne \- informuje ona.
\- Zaisto? No začto…? Toj ključ imaje vraćati do vlastnika. A ja jesm vlastnik!
\- Nu da, ale to jest prosta magija. Tako prosta, čto bez problema jest možno jų obmamati.
\- Čto… \- Nahoslav ne dověrjaje v to čto jest uviděl \- ale… ty prividno jesi utratila svojų magičnų silų!
\- Da, no odkryljeńje ne izběraje tobě cěloj sily. Ja mogų koristati magijų.
\- Ale… \- Nahoslav dalje togo ne råzuměje. Kako mogųtno jestestvo jest byla děvčina prěd tym kako ona jest utratila svojų moć? Ona govori, že jest slaba, ale smogla privlěkti do sebe toj ključ. To jest absurdno! Čto jest magija, ktoroj ljudi tako ne råzumějųt? Ljudsko družstvo koristaje jedino někakove proste magične prědmety, ktore sųt iztvorjene vyše magičnymi rasami iz dalekyh krajin. Jest li možlivo někde naučiti sę tuto?
Zamòk pri štangah trěskaje tiho. Jedin iz ključev ščęstlivo jest dogodil. Fialomira podavaje ključe Našku.
\- Ne jest važno čto ty govoriš, ale to čto ty čuješ v srědině, v sobě. I važno jest kaky jest tvoj cělj. Rymovańje dodavaje silų do magije. Vyše prosto jest čarovati s poezijejų na ustah. Ne zabųdi togo, može někogda tuto bųde za tebe pomoćno.
\- Dobro \- udivjeny Nahoslav govori i bere od njej ključe.
Oni pomalo izhodęt iz komory. Našèk jest iměl pravdų: nalěvo jest kråtky koridor, a napravo dòlgy. Tam takože jest několiko-nadsęť drugyh komor. On ide nalěvo i rųkojų prizivaje děvčinų k sobě. Ne odvraćaje sę on i nebystro ide v koridor. Jednako kògda on postanavjaje poględati nazad on vidi, čto Fialomira… stoji pri stolu s lampojų. Ona oględaje srěbrne monety.
“Durna!” \- Našèk ne govori, a jedno bezšumno dvigaje usta i silno pokazyvaje rųkami, da by ona prišla do njego. Prihodi ona bystro i jednočasno shranjaje groši v kěšenji plašča. Pri stěnah blěskajųt svěće, ktore stojųt v na-stěnnyh dŕžakah. Nalěvo, bliz pri želěznyh štangah stoji** sědišče / krěslo, ktore tutčas jest pråzdne.** Jim ne jest znajemo kde jest tutčas Noga, ale oni uvěrjeno bųdųt jego uviděti v nedaleky moment. Jest potrěbno udiviti jego prěđe, prěd tym kako on udivi jih.
V bezšumnom izběžeńju Nahoslavu i Fialomirě pomagajųt bose stopy. Oni ne imajųt obuvòk i hvala tomu ne dělajųt oni nikakovogo zvųka. Zemja v temnici jest dosť hlådna, no jih duše sųt žarke od toj myslji, že oni bųdųt izběgti. Oni uže sųt v polovině koridora, ktory dalje **odbačaje** vpravo. V toj čas situacija jest vyše komplikovana, zato čto v okolo pęť krokov v pravoj stěně jest pauza. To jest někaky vhod do komory, bez dvèrij. Světlo od svěć padaje izběžateljam na nogy. Tuti råzbojniki prividno veliko ne ljubęt dvèri.
Ako li tam jest Noga, tògda oni mogųt jego prěstrašiti. Jednako kako oni mogųt bezšumno vòjdti do vnųtri komory? Tutčas nehaj bųde jest jedin neostråžny krok i zločinèc jih uvidi. Nahoslav dvigaje rųkų i zaustavjaje Fialomirų. Ona čekaje. On ide naprěd. Jest potrěbno někako projdti dalje.
Mlådèc dělaje jedin krok. On uže dosť mnogo znaje odnosno togo města, itak on može nemnogo rizikovati. Slušaje on, slušaje… i slyši: dòlgy dyh i legko smrkańje nosom. Ale ono ne jest tut. Ono jest dalje, v glųbině koridora. To najpravdopodobno jest Noga! Itak on ne jest v tutoj komorě!
On dělaje uvěrjeny, bystry skok. Tut jest pråzdno. Komora jest mala. Jest v njej jedino maly stol, a na njem naslědna olejna lampa. V tutom momentu Našèk uže imaje směly i rizikovny plan. On ukazuje pråzdny kųt komory i govori tiho:
\- O… pavųk…
Na odgovor Fialomiry ne jest potrěbno dòlgo čekati. Veliky, glåsny krik izpòlnjaje cělų temnicų. Našèk daže zatiskaje svoje uši. Ona stoji bez nikakogo dvižeńja, dŕži dlånje pri glåvě i cěly čas kričaje. Jej lice ukazujųt najveliky možlivy strah. Naglo mlådèc hvataje jej rųkų i privlěkaje k sobě do vnųtri komory. On odvraćaje jų, obimaje silno, klade dlånj na jej usta i šepće v uho:
\- Pomiluj, Fialomiro, tysęć-kråtno pomiluj! Tut ne jest nikaky pavųk, pomiluj! Ja jesm lgal tobě, ničto strašno tut ne jest! Ale tutčas prěveliko tebe prošų, ne kriči tutčas, uže ne kriči, veliko prošų! Ja izvinjajų najsilno kako mogų! Pomiluj!
Kògda on izvinjaje sebe najsilno kako može, ona najsilno kako može gryze jego dlånj. On dŕži jų tako silno, absolutno ignoruje jej bolěsne rany na tělu! Durenj! Glupèc! Tuto boli! Nehaj on tutčas tŕpi zajedno s njų!
Do temnici pomalo prihodi Noga. Zločinèc uže ne spěši sę. Prividno on jest smogl uže privyknųti do buŕlivogo haraktera jegovoj zaključiľnici.
\- Mlådče! Ako li ty hćeš, ja mogų ostaviti vas samyh sobě, skaži mi jedino jedno slovo, hehe \- govori Noga glåsom pijanogo uja na svaťbenoj zabavě.
On obhodi komorų, v ktoroj Fialomira i Nahoslav skryvajųt sę tutčas v absolutnoj tišině. Kròv teče junaku iz dlånji, ktorų on dŕži na ustah bezšumno gněvnoj děvky. Ona napravdų silno smože gryzti. On ne jest udivěny, že Noga imaje takovy slěd na rųkě. Na žalosť, čto ranjeny Našèk bųde trěbovati biti sę s velikym råzbojnikom.
Noga jest silny, imaje veliko tělo. Nahoslav ne pamętaje uže ktorogo iz zločincev on jest udaril v brjuho, ale pamętaje, čto tamtoj daže ne dvigal sę, jedino on jest stal v jednom městu. To povyšaje strah v mlådcu. Noga jest uže bliz komory, v ktoroj oni sųt byli zaključeni. On dŕži cigaretų, ktora gori spokojno.
Tutčas. To jest najdobry čas. Zločinèc udivjeno poględaje v tjuŕmų i počinaje råzuměti čto jest sę slučilo. On vidi råzključene štangy, a vò vnųtri komory nikto ne jest.
\- Běži! Bystro! \- Nahoslav kričaje do Fialomiry, a sam takože běži z velikojų bystrosťjų. Jest on několiko krokov dalje kògda slyši trěsk lamanogo drěva. On prěstrašaje sę i ględaje nazad.
Děvčina stoji za njim, a svojų nogų dŕži v gorě. Pri njej leži izniščeny stol. Olej iz lampy jest uže råzlil sę na podlogě i vsečto načinaje gorěti.
\- Ty jesi durna! Vsečto spališ v ognju!
\- To jest Kamenogråd, vsečto tut jest iz kamenjev! Ničto tut ne može gorěti! Hahaha! \- govori ona pŕvų gluposť, ktora jej prihodi do glåvy i silno lamaje jednų dòskų od masakrovanogo stola. Koliko sily imaje tuta pobita i ješče nemnogo pijana děvčina? Vsečto zajmaje jedino několiko kråtkyh momentov.
Noga jest uže v polovině trasy do Nahoslava, kògda Fialomira skače na njego iz komory. Ona dŕži dòskų od stola. Děvčina bystro priběžaje do bandita i bez nikakovogo mysljenja načinaje ona biti jego tutym improvizovanym orųžjem. Nahoslav daže ne jest iměl smělosti da by mysliti o tako dobroj situacije. Noga utraćaje balans i upadaje prěd Fialojų. Ona bije jego ješče jedno-kråtno. On ohranjaje sę rųkami.
\- Ty smŕdlivy gnoju! Odkųd ty jesi iměl smělosť da by mene shvatati i zaključiti?! Začto… jesi… mene… svęzal…!!!
Poslědne četyri slova ona govori råvnoběžno s udarjenjami dòsky. V četvŕto udarjeńje Noga hvataje drěvno, poziraje na Fialomirų i usměhaje sę glupo. Ona prěstrašaje sę. V tom samom momentu Nahoslav uže udarjaje zločinca bosojų stopojų nad brjuhom tako, čto Noga iznova upadaje i leži na hrebetu. Mlådèc doskakaje do njego i iztrgaje purpurny kamenj **iz jego šiji.** Izniščeny stol načinaje veliko gorěti i vò vnųtri **temnici** jest uže prěmnogo sivogo dyma.
\- Vy… lihe gnidy!!! \- Noga vòzdvigaje sę da by dalje biti sę. On běži do stola s lampojų v glųbině koridora, do togo na ktorym zaključeni sųt našli magičny ključ. V tom času Našèk odvraćaje sę v strånų izhoda iz temnici i načinaje běgti. Råzbojnik načinaje něčto iskati na stolu. On vidi, že jest někaky nedostatòk. Išče on posrěd vsih prědmetov. Několiko metrov dalje stoji Fialomira, ktora cěli v njego blěskajųćim, črnym nožem. V drugoj rųkě ona dŕži koženų nožnicų, ktoroj råzměr godi sę s råzměrom noža.
\- Togo li iščeš?
\- Ty… \- Noga govori i zatiskaje zųby. Da, uvěrjeno on togo išče. Nahoslav, ktory ględaje cělų situacijų iz nedalekosti dopŕva tutčas råzuměje, čto Fialomira ukradla ne jedino groši, no takože tuto orųžje. Noga prividno načinaje råzuměti, že ne imaje mnogo šansov v tutoj bitvě. Oni sųt jego omamili kako dětę, on jest jih ne respektoval i zamnogo **bagatelizoval (dost rědko slovo kako razuměm).** On prividno mysli tutčas jedino o tom kako oni sųt smogli izòjdti iz tjuŕmy.
Fialomira odvraćaje sę triumfaľno i doběgaje do Nahoslava. Noga uže daže jih ne goni. Mlådèc poslědno-kråtno poziraje na råzbojnika.
\- Odkųd ty jesi iměl smělosť da by mene obkrasti… gnoju? \- govori on s uvěrjenosťjų v glåsu, zato da by čuti sę lěpje i takože da by spustiti iz sebe nemnogo žarkyh emocij.
Fiala i Našèk bystro izběgajųt na stųpenišče i od-tamtųd do gory, do izhoda iz doma. Nahoslav znaje, čto Noga ne bųde jih goniti. Ako li tamto jest jih važna banditska centrala, tògda on bųde pokušati shråniti jų od požara.

***

Neznajema ulica, neznajemy dom, srědina noći. To jest vsečto, čto Nahoslav znaje odnosno jih geografičnogo položeńja. Dòžď pozdravjaje jih radostno, kògda oni izběgajųt vně. Oni idųt vlěvo, tamo, kde oni myslęt, že jest grådsky centr. Oni běžęt bystro, tako bystro na koliko oni mogųt, zato čto oni ne imajųt obuvòk. Oni ne čujųt tutčas bolj v jih tělah, hćųt oni najbystro izběgti od tutogo města. Beževy plašč Nahoslava jest v nemnogo vyše dobrom stańju než oblěčeńje Fialomiry. Děvčina jednako dŕži je najsilno kako može, da by ohråniti sę od hlådnogo dòžďa. Tako i inače uže pęť minut pozdněje oni cěli sųt mokri od vody. Oni pristavajųt někde pri někakoj temnoj ulici i pokušajųt bystro hvatati dyh.
\- Ty jesi… dobro vojevala… tutym stolom \- rěče Nahoslav i dyhaje tęžko \- i tuta akcija… s tutym nožem… ja ne jesm očekyval… že v tobě jest tako mnogo… živosti… uff…
\- Hvala… a ty jesi… jemu dobro… dogovoril nakonec…! \- Fialomira smějaje sę i jednočasno pokušaje svobodno dyhati. Jej směh jest nervozny. Jest vidno, čto sò vśakym dyhom od njej odhodi stres i vśaka nemila emocija \- “Odkųd ty jesi iměl smělosť da by mene obkrasti”, haha, hahaha, hahahahahaaajjjaaajj! \- ona smějaje sę i krivi od bolja.
Dòžď pomalo **konči sę**. Jest absolutna temnosť i jim jest veliko tęžko, da by najdti směr v tutom grådu. Možlivo, čto v noć, v ktorų blěskaje **Měsęc jest(koma)** možno něčto uviděti, ale tutčas Kamenogråd jest v kompletnom mråku. Gråd spi. Jedino noćni stråži poněkògda hodęt někde v dalekosti, a v jih rųkah oni dŕžųt blěskajųće lampy. Tako i inače Fialomira i Nahoslav pokušajųt ne hoditi v glåvne ulice. Tutčas oni stojęt pri **někakym** domu, někde v maloj ulici. Děvčina bere glųboky dyh.
\- Do centra tųdy… \- odgovarjaje ona poslě kråtkogo mysljeńja. Mlådèc jest nemnogo udivjeny, čto Fiala znaje kde oni sųt. Ale iz drugoj stråny ona pravdopodobno žive v tutom grådu uže dosť dòlgo.
\- Vodi ty mene… \- rěče on.
Gråd ne jest veliky. Poslě desęti minut oni sųt uže v centru. Ako li to byl by dènj tògda to bylo by ješče vyše prosto. Děvčina ide uvěrjenym krokom i tiho pěvaje pod nosom někakovų radostnų melodijų.
Tuta melodija davaje jej neustrašenosť. Možlivo, čto ona jest někaka pěsnja iz Oblěčenyh Dolin. Fialomira togo ne pamętaje. Možlivo takože, čto děvčina jest izmyslila tutų melodijų i ona hće věriti, čto v tutyh veselyh notah jest někaky glųboky smysl. Glupa melodija jest za njų kako medičny lěk na vśako zlo, lěk na emocije, lěk na stres. Jednako vò vnųtri sŕdca Fiala tŕpi. Tŕpi ona iz bolja, tŕpi od vsego, čto jest jej slučilo sę. Ona čuje takože mnogo tŕpěńja od momenta, ktory dopŕva bųde prijdti, od togo, čto potrěbuje slučiti sę nedòlgo. I Fialomira potrěbuje sòočiti sę s tutym momentom, pogoditi sę s tutym slučajem. A tutoj moment prihodi tutčas.
Kògda oni stavajųt v centru gråda tògda děvčina obraćaje sę do Nahoslava i govori:
\- Do krčmy jest potrěbno idti v tamtų strånų.
Ona potrěbuje råzòjdti sę s njim. On jest jų osvobodil, a tutčas ona ne može prostiti jego ničto vyše. Kògda ona jest panikovala tam na dolu, v temnici, tògda on jest uspokajal jų, uvěrjal jest, že oni bųdųt najdti sposob, že bųdųt najdti… jej krajinų.
Ona hće plakati. Ale jest potrěbno najdti silų. Ona bųde izběgti iz Kamenogråda, ona bųde iskati i nakonèc ona bųde najdti skryte v oblåkah Oblěčene Doliny. Ona poziraje na svojego izbavitelja. Ako li on by jej ne pomogl, tògda ona nikògda by ne izběgla od tutoj temnoj tjuŕmy. Možlivo jest, čto oni by jų mųčili do smŕti. Fialomira jest blågodarna Nahoslavu. Ona znaje, čto toj prosty člověk uže navěky ostane zapisany v jej duši. On jest tako mily i dobry, daže kògda ona jest nedověrna i vulgarna odnosno njego. Našèk stoji tutčas v izniščenom plašču v centru, bliz pri njej. Jego oči v koloru jasnogo neba tutčas sųt cělkom črne od mråka. V temnosti cěly on jest črny.
Jego vlåsy sųt v neporędku. Jego lice jest hudo, jego vòzråst \- obyčajny. Po jego izględu tęžko by bylo poznati pravdivų naturų togo člověka. On izględaje tako, kakoby ne mogl pokoriti / nadigrati daže najprostogo protivnika, a jednočasno on jest smogl izmysliti komplikovany plan běgstva, potom izpòlniti jego, i daže ne jest ukazal nikaky strah! To jest nadobyčajno.
Fialomira ukazuje jednų iz ulic, ktora ide někde v gorų. **Odbačaje** li ona někde ili ide prosto? V temnosti ničto ne jest možno uviděti. Mråk jest tako glųboky, črny i gųsty, čto děvčina čuje, kakoby on vhodil do jej smųtnogo sŕdca.
\- Hvala tobě za osvobođeńje… pomiluj za to, čto ja jesm tebe gryzla v rųkų… \- rěče ona, a jej oči stavajųt mokre od sòlz \- ja jesm tobě htěla dati tamte groši, ktore ja jesm ukradla, ale… ja imam dirų v plašču… i…
Žalj ne dozvaljaje jej govoriti dalje. Ona jest izgubila monety. Jedino tuto mogla by jemu dati.
Ale, moment!
Ona imaje toj nož. Izimaje ona jego iz drugoj kěšenji.
\- Ale ja imam tuto! \- govori ona i davaje jemu nožnicų iz kožy, v ktoroj jest nož \- Ja…
Děvka zatiskaje usta i zatvarjaje zaplakane oči. Opuščaje ona glåvų beznadějno. Ona mysli uže jedino o tom kde jest možno najdti shrånjeńje v tutų noć. Ona jest uže prěžila tut několiko mråznyh zim, itak takova ranja vesna ne jest za njų strašna…
Nahoslav hvataje nož, ktory Fialomira dŕži prěd njim. Neočekyvano on dvigaje rųkų děvčiny legko nalěvo. I ničto vyše. On ne puščaje jej rųkų, cěly čas dŕži jų, a Fialomira cěly čas dvigaje tutų nožnicų. Děvka otvarjaje oči.
On tutčas stoji pri njej, tako, že oni poględajųt v jednų strånų. Orųžje měri v tamtų ulicų, ktorų ona jest ukazala jemu.
\- Tam, v prigrådu žive moj prijatelj. Nam jest potrěbno idti ješče několiko-nadsęť minut. Bųde li to za tebe tęžko ili ne?
“Nam”? Tuto slovo zvųči v fialomirovoj glåvě.
\- Ale… kako…? Ale…
\- Ale ja jesm tobě skazal, čto my bųdemo najdti sposob, da by prijdti do tvojej kraijny \- rěče on, usměhaje sę, puščaje jej dlånj i ide prěd sebe \- davaj! Nam jest potrěbno prijdti tam prěd tym kako Sòlnce izòjde.
\- Začekaj! Moment! \- ona govori udivjena \- začto ty mi hćeš pomogti? Ty jesi bliz umŕl po pričině toj situacije, v ktorų ja jesm tebe vpletla!
Ona jego ne råzuměje.
\- Tvoji roditelji mogųt oddaliti magijų Věčnoj Zimy, pravda li?
\- D… da. Věrojętno da. Moment, Věčna Zima jest Klętva Mråza?
\- Č… čto? Ja ne znajų. Ale ja mysljų, čto naše krajiny imajųt jedin, tojže problem. Moje selo od dòlgogo časa bori sę s zimojų, ktora ne može sę ukončiti. Ja jesm tobě govoril. Ja byh htěl prositi tvojih roditeljev o pomoć.
\- No… no to jest skryta krajina \- kaže ona i potom povtarjaje glåsno \- SKRYTA!
\- Itak… to bųde interesno jų iskati, ne? \- odvraćaje sę on i usměhaje k njej.
\- Ty ne znaješ, čto ty hćeš sdělati… ja…
\- Itak ty mi skažeš, da?
Fialomira jest gněvna na njego. Ona čuje kakoby on dělal tuto vsečto iz žalosti i jej sę tuto ne podobaje.
\- Ah! Ty ničto ne slušaješ čto ja do tebe govorjų!
\- Fiala! \- on hvataje jej rųky. To jest dosť nekomfortno za njų itak ona čuje sę dosť strånno \- hćeš li ty vråtiti sę do doma? Do svojih brati?
\- D… da… \- odvraćaje ona glåvų od Nahoslava i odgovarjaje po kråtkom momentu.
\- Hćeš li ty pomoć? \- on pytaje veliko konkretno \- ili lěpje jest za tebe vraćati do tamtoj temnoj ulici ili Perun znaje kde ješče?
Jest dòlga tišina. Fialomira imaje tutčas prěmnogo emocij i pytańj. Ona bojuje sama sò sobojų. Od dòlgogo časa ona jest uže bala sę prositi o pomoć. Ona čuje, že tuto jest za njų ponižeńje. Jednočasno ona čuje velikų blågodarnosť, že někto hće jej pomogti.
Mysli ona o tutyh vsih mråznyh noćah, ktore ona jest žila na ulici ili v někakyh pivničnyh komorah, kde držala od hlåda. Ona čuje, že ne može uže vyše lgati, že ona ne potrěbuje pomoć. Jednako ona čuje takože, že jest zamnogo rano, da by na pytańje Nahoslava uvěrjeno odgovoriti: “da”. On tutčas veliko odvažno jest všèl v glųbinų jej duši. Ale… iz drugoj stråny…
Tuto jest trgovańje. To jest izměna, jego usluga za jej uslugų. Jest li tako, pravda? Ona načinaje tako o tom mysliti. On hće najdti Oblěčene Doliny, da by najdti rěšeńje jego problema, on hće prositi caŕa i caricų o pomoć. Da, tuto jest trgovańje. Usluga za uslugų. Ako li mysliti o tom tako, tògda tuto jest vyše prijemlivo, tuto jest možno akceptovati…
Ona drgaje legko i osvobađaje sę iz jego objęťja. Načinaje ona idti prěd sebe.
\- Několiko-nadsęť minut pěhotojų…? Ja smogų normalno idti… \- govori uvěrjeno, kako by ona byla aristokratična knęžna, ktora imaje pęť lět i ktora uže vyše ne smože normalno idti. Ona nedòlgo bųde trěbovati sdělati vsečto, čto jest možno, da by jej mati i otèc sųt pomogli Nahoslavu oddaliti von tutų Věčnų Zimų.
Nahoslav ide za děvčinojų. Tutčas on pěvaje tiho někakovų izmysljenų melodijų.
“Začto ty mi hćeš pomogti?” \- tuto pytańje zvųči v jego glåvě kakoby vyše glåsno. On ne znaje odgovor.
“Jest li to iz žalosti?” \- on mysli. Togo takože on ne jest uvěrjeny. Čuje on, čto jemu ne ide jedino o Bělozorje. Pomagaje li on jej zato, čto on jej jest tuto oběćal v temnici? Ne… to takože ne jest pravda. Jedina emocija, ktorų on tutčas imaje jest spokoj, pomimo togo, čto jest slučilo sę menje než jednų časinų nazad. On daže jest v někaky sposob ščęstlivy, čto on jest izšèl togda na tutų pohodkų iz krčmy. Hvala tomu on jest mogl pomogti drugomu člověku.
Několiko-nadsęť minut pozdněje oni stukajųt v stare, drěvěne dvèri.