Razděl 1. – To uže jedno i polovina lěta? Kako to jest voobče možlivo?! – tuto pytanje zvuči v krčmě “Pod Orljim Perom” kakoby vyše glasno. Člověk, ktory pytaje**,** mimovoljno podnosi glavu i bystrymi očami gledaje po cěloj komorě. Vnutri krčmy jest dostatočno glasno, da by nikto togo ne dostrěgl. Različne besědy i diskusije sut tut dost šumne, no takože spokojne. Doba jest ješče mlada, hot mrak prišel uže někaku jednu časinu nazad. Pytajuči člověk gledaje obratno na svojego subesědnika: mladca, ktory imaje kaštanove, nedbalo **(neakuratno?)** svezane vlasy i modre oči. Hlapec pije nemnogo pšeničnogo piva iz gliněnoj čašky, a kogda konči **(nesvršeny glagol bude *končaje*, a konči zvuči kako budučnost)**, počinaje baviti se malym, metaličnym ključem. Predmet blěskaje v světlu gorějučih svěč. – Ja… ne znam, zaisto ne znam, Brit – namysljaje se i rěče – zato jesm prijehal do grada, da by se viděti s toboju. – Nu, da, ja jesm slyšal od znajemyh trgovcev, čto v Bělozorjah jest uže od davna zima. No ja jesm myslil, čto vy prosto iměli jeste někaky neurodžaj, ili něčto. Hmm, čili govoriš… čto to uže jedno i polovina lěta, odkogda u vas jest strogy mraz? – Britomir gladi svoju kratku, sivu bradu. Jego vlasy stali sivymi bystro **(rano?)**, kogda byl veliko mlady. Člověk, ktory imaje tutčas trideset lět**, (jesm dodal ',')** izgledaje dost zabavno, imaje pol-sivu, pol-kaštanovu bradu i kratke vlasy na glavě. On klade svoje tolste prsty na gliněnoj čaškě **(v russkom by byl akuzativ)**. Pivo imaje kolor jego očij. – Ako li by točno govoriti: jedno i polovina lěta, odkogda u nas bezprěryvno jest sněg. Jarovo raztopjenje sněga? Zabudi, ne jest bylo ničto tako! Až vyše, v Měsecu Trav, v srědině vesny, kogda vsečto trěbovalo by razcvětati, togda my jesmo iměli veliko sněženje! Nu, potom v Měsecu Črvov i Měsecu Lip ravnako! A sněg stoi, stoi i raztopiti se ne hče… – mladec pije pivo i poziraje vně, za okno. Noč razmazuje se v malym **(lokativ jest "v malom")** doždu, ktory počinaje legko udarjati v okonno steklo. – To zvuči veliko čudno, Našek – odgovarjaje Brit – a kako sut vaše zapasy, rezervy? Kako sut vaše groši? Imajete li vy ješče něčto? – My imajemo ješče zapas pšenice. My oprazdnjajemo skladišče, zato da by nam pšenica ne izmrznula, i davajemo ju ljudam do domov. Seljani sut silni i mogut mnogo iztrpěti, no dolgo tako ne smožemo žiti. Nam jest dostatok groši, no prěvezti tovary iz blizkyh sel to jest někaka mora! Veliko težko! Ako li my ničto ne sdělajemo, togda nam bude potrěba uběgati. A to takože ne jest tako prosto to planovati i sdělati. Našek ponovno poziraje v okno. Dožd padaje iz neba i v někaky čarovny sposob uspokajaje jego. Možno to jest zaisto zato, čto prosto pogoda vně jest dožd, a ne sněg, ktory tako često on gledal vo svojem selu? To uže jedno i polovina lěta, odkogda v jego rodimyh stranah neustalo sněži. To jest se načelo dost obyčajno. V Měsecu Vina – děsetom měsecu lěta jest byla poslědna burja i poslěde **(poslědne)** gromy. Potom spadl jest prvy sněg. To ne jest bylo ničto čudno, itak nikto jest se togda ne trvožil. Ljudi sut govorili, čto prišla “stroga zima”. Seljani sut uviděli problem, kogda prišel pety i šesty měsec – Měsec Trav i Črvov. Doprva togda ljudi sut počeli dumati, že něčto ne jest dobro, a cěla zima to jest někako čudno javěnje. **(javjenje)** Najprvo seljani sut govorili o zloj magije, potom o božskoj kaznji. Tutu kletvu oni sut počeli imenovati “Věčna Zima”, a cělo prošlo lěto myslili kako možno ju oddaliti. Doprva ljudi iz drugyh sel sut skazali jim, čto sněg ne jest na cělom světu, kako oni sut myslili, no jedino několikonadset kilometrov vokrug Bělozorej. Dalje vsečto jest normalno, sněg ne jest, a sezony lěta izměnjajut se prirodno, normalno. Seljani načeli sut organizovati transport jedanja i vsako dobro, ktoro jest potrěbno da by prožiti v tutoj težkoj době. Jednako doprva tutčas, v jedno i polovinu lěta od početka Věčnoj Zimy ljudi sut srazuměli, že ne možno čekati i čekati na pomoč, zato čto izgledaje, že Zima zaisto jest Věčna i bude trajati ješče veliko, veliko dolgo. Jest potrěba da by něčto sdělati. Nahoslav jest rěkl togda, čto on pojde na iztok, do Kamenograda, da by najdti davnogo prijatelja, Britomira, i prositi jego o pomoč. Trgovec znaje ljudi, znaje města, imaje mnogo znalosti – možno někako pomože? – Mysliš li, čto jest někakovy sposob da by odčarovati zlu magiju? – zapytaje **(tut tož, "zapytati" byla by budučnost, "zapytyvati" — tutčasnost)** Nahoslav tovariša. V krčmě jest glasno od različnyh besěd, ljudi zapolnjajut vsaky stol, vsako město. Gosti idut od města do města, někto ide od jednogo stola do drugogo, někto kričaje ko krčmovym kelnerkam. Besědovanje, kričenje, **(ne kričanje?)** spory – Našku tuta atmosfera pripominaje Bělozorje i strěšenja v najvelikom domu v centru sela. Daže Věčna Zima ne jest smogla uniščiti srdečnosti i dobromysljnosti žiteljev jego sela. – Imam ja několiko myslji no… moment… či ne imajete li tam u vas žrici? **(Ako li genitiv, togda "žrice")** Možno ona mogla by pomogti? – Ahh, da… stara Dobroslava. Ona jest… dost čudna žena… něčto jest govorila o žrtvah ko Moraně i Velesu, ljudi sut pokušali dělati někakove ritualy, no pravdivo ničto ne pomagaje… – Našek segaje po **(ne mogu srazuměti čto tu je)** čašku s pivom. – Ja takože jesm o tom myslil. Žrtvy. Ako li uže hčemo prositi o pomoč, togda najlěpje… – JA JESM IMĚLA KRILA! HAA! – neočekyvano někto kričaje v krčmě. Nahoslav blizno izpljuvaje pivo prěd sebe. Odvračaje glavu, da by pozriti kto tako glasno kričaje. Brit jedino legko dvigaje brvi, daže očami ne pogledaje na tutu situaciju. Někaka děvčina stoji pri baru, drži čašu s pivom i mahaje rukami. Toj muž, ktory s nju **(s njeju)** besěduje, načinaje se smějati (ja byh napisal "smějati se". Rus pomysli že "se" ide k glagolu "načinati")i šeptati něčto k njej. Krčmar spokojno čisti čašky i poziraje na njih. Kratka tišina iznova izměnjaje se v glasny, besědovy šum. – Pravdivo, zajmlivo město, Brit – Nah usměhaje se k tovarišu. – Oj, v tom gradu ničto uže mene ne udivjaje… – rěče sivo-vlasy mladec i konči **(končaje)** piti pivo. Togda govori ko kelnerkě, ktora tutčas mijaje jih. – Izvinite, mila gospodžo, mogu li prositi vas o jedno pšenično pivo? – Samorazumno, gospodine! – odgovarjaje ona i bystro ide, da by prinesti novy napitok. – Ja zaplaču – kaže Nah do Brita. – Oh, ne, ne jest potrěbno, ty i tako i inače imaš dost ograničene rezervy. – Hvala tobě, brate, čto ty mi pomagaješ – govori togda jemu Nahoslav. – Ne jest nikaky problem, brate. Ty znaješ, že možeš očekyvati od mene pomoč. Ja ne mogu ničto uvěrjeno skazati, ale budu pokušati pytati znajemyh ljudij, možno oni budut znati něčto o takovym čudnym **(takovom čudnom)** slučaju… ne jest potrěba da by prěstavati činiti ritualy. Davajte vy dalje žrtvy bogam. Pokornym ljudam prěmnogo božskoj milosti jest davano. – Odkud jest mogla prijdti Věčna Zima? – Oh! Može jestvovati prěmnogo povodov. Možno někto tam u vas něčto sdělal protiv bogam i tutčas oni sut gněvni? Nahoslav načinaje mysliti. On ne pripominaje sobě ničto, mysli, čto nikaky seljanin nikogda ne byl by sposobny, da by pogněvati bogov. To jest veliko stranno za Nahoslava, ale ljudi iz jego sela izgledajut, kakoby myslili o tom pozitivno. Oni ne bojut se **(ne bojet se)**. – Ja znaju, znaju, težko jest tuto ocěniti… – rěče Brit – hmm, a možno… a možno tuto imaje někakovy svez s Dnjem Prěměny? – Hmm, mysliš li ty tako? To bylo uže vyše než tyseč i petsto (1500) lět tomu – Nahoslav udivjaje se – či imělo by li to někakovy vliv? – Tuto bylo by veliko čudno i divno, možlivo daže, čto protiv pravilam prirody… ale Bělozorje sut blizko granici, da? Denj Prěměny jest javil se točno tyseč petsto i sedm (1507) lět tomu. Ledovy Drakon, ktorogo razměr jest vyše veliky než najvelike krajiny jest vozletěl iz svojego ukrytja i strělil jest v vozduh mrazny, ledovy čar. On togda zamrazil jest polovinu Vsesvěta. To jest byl smutny konec Velikoj Vojny Bogov. – Naše selo jest okolo trideset četyri (34) kilometry od gor krajiny Izrvy. – Itak možno odtamtud mraz prišel jest k vam? – O tom takože jesmo myslili. Problem jest takovy: da by tuto potvrditi, potrěbno by organizovati dolgo i grozno putovanje na sěver, na polnoč, do Ledovoj Granici **(akuzativ, "granice")**. Nikto ne jest byl tam v poslědne dva lěta. To jest několiko dnjev putovanja, ako li pogledati na nekomfortnu pogodu. Ako my byhmo poznali, čto ledova granica prišla bliže k nam, na jug, na poldenj, togda… – …togda vy byste poznali, že to jest najdobry čas, da by spakovati svoje rezervy i odojdti iz sela… – Da… – odgovarjaje Nahoslav smutno. – To jest ostatočna opcija, brate! Nehaj naša naděja ne jest ješče izgubjena! My imajemo ješče prěmnogo… – Zapravdu! Ik, i ja togda, ik… ja togda jesm pogledala v dol… ik… a tam! LIVADY! I LĚSY! Ja… ik… spadla iz oblakov! – čudna děvčina ukazuje svoju dlanju gest, ktory izgledaje kako nyrjanje v dol. Ona bliz izlije pivo iz čašky. Nahoslav pogledaje na prijatelja. On jedino mahaje glavoju. – Jest li to iz krčmy? – pytaje on i pokazuje gestem **(gestom)** glavy ključ, ktory Nah drži v rukě. – Hm, da. On prividno imaje magičnu silu – mladec sklanjaje se k Britu i utišaje glas tako, kakoby on htěl načeti někakovu fantastičnu historiju. – Ano, da, ja znaju – bystro odrěče **(odrěkati? (pf./ipf.))** Brit. – Kako li to…? – Nahoslav jest jasno razočarovany odgovorom. V tom samom času kelnerica prihodi i bystro, bliz neprimětno klade čašku s pivom na stolu. Zabiraje prazdnu i bezšumno izhodi dalje. – Ja i drugi trgovci privezli jesmo te ključe v prošloj sedmici do Kamenogradu. – Jednu sedmicu tomu jeste byli jih privezli a oni uže sut uspěli izkoristati jih v krčmě? Bystra rabota. Odkud one sut? – Hmm… někde iz iztočnyh krajin, no odkud one tam sut byli to ja ne znaju zaisto. Najpravdopodobno od Ritancev. – Od Ritancev?! – tutčas Nahoslav govori vyše glasno, a jego glas leti ponad besědami v krčmě. Pogledaje na Brita s fascinacijeju v očah – od Ritancev iz Ritovrha?! Nah govori o dalekoj krajině, ktora jest vně ljudskoj krajiny. On jest prěmnogo o njej slyšal, najmnogo od člověka, ktory tutčas sědi prěd njim. Čekaje on vyše detaljev. – Da, hm, tako ja myslju. Ako ty skažeš magičnu kletvu**, (tut koma ",")** togda… – …togda on vrati se do vlastnika – Nah vměšivaje se v jego slova – tak jest mi skazal gospodar. Mimohodom veliko mily člověk. I daže kogda ja jesm jemu skazal, že jesm tut prvokratno, togda on jest rěkl, že ja mogu jemu platiti menje groši. Nu, ale čto jest s tutym Ritovrhom?! – mladec veliko ljubi povědky o dalekyh krajinah. Trěsk! Neočekyvano komora krčmy izpolnjaje se zvukom razbitoj pivnoj čašky. Nahoslav naslědny uže raz obračaje se k baru. Děvčina stoji stopami v pivu. Hvějaje se ona i jedva smože držiti balans, a jej **(ja vsegda koristam "jejny" da by to ne měšalo se s russkym dativom (ей))** směh měšaje se s glasnym ikanjem. – Obyčajno tut jest spokojno – rěče Brit gorkym glasom. – Ja prošu, draga gosopodico, idite vy odtud – krčmar, ktory do togo momenta jest stal tiho tutčas skaže do děvčiny. – Idi von, glupa děvko! – kričaje někto iz centra krčmy. – Tako jest! Idi von! – někto drugy priključaje se. – Vy… ješše uvidite! Vy vsssi! V moentu **(momentu?)**, v ktorom moje krila… ik… budut vratiti! – jej směh odstupaje i prěměnjaje se v něčto, čto zvuči vyše kako plakanje. Ona ide, a jej nogy měšajut se jej. V jednom momentu děvčina gubi balans i da by ne upasti podpiraje se o stol Nahoslava i Britomira. – Op… pomilujte – govori i pogledaje na Naška pijanym zrěnjem, a jej oči blěskajut črvenym kolorom. Smrkaje ona nosom i ide dalje. Imaje ona beževu, nečistu suknju. – Ah, kaka čudna děvoja – rěče Brit spokojno. On, kako žitelj Kamenograda viděl uže prěmnogo věčij. Tutčas sědi bez udivjenja. Děvka zabiraje, **(načto je ","?)** stary, uže ne dost črny plašč iz věšalky, ktora stoji pri dverah, oblekaje, veže jego pri šiji, skryvaje glavu v kapuci. Jej dolge, jasne vlasy izhodět **(ě-ę)** iz-pod materiala i možno by pomysliti, že one kričet: “prosimo my vas, dozvolite nam viděti mylo i grebenj!”. – Ne vračaj se tu nikogda vyše! – kričaje tamtoj člověk, ktory jest kričal prědže. Ona dělaje lice uraženogo děteta i izhodi. Daže ne gledaje za sebe. – Kake črvene oči ona jest iměla! – govori Nah, zainteresovany tutym malym detaljem. – Možno od mnogosti alkohola? – Cěle zěnice! – Hm, togda ja myslju, čto ona prěmnogo uže izpila – trgovec razprostiraje ruky. Tepla, domašna atmosfera krčmy “Pod Orljim Perom” jest byla tutdenj vvedena na pokušenje. Pomimo šumnogo gosta ona jest byla silna i uže v několiko momentov nanovo jest stabilna. Mir razlivaje se vnutri. Blěsk svěč povyšaje čutje domašnogo, spokojnogo ognišča, a glasne besědy i směh pripominajut svatbenu zabavu. Pri stolah jest ješče dost mnogoljudno, pomimo pozdnoj doby. Měšanina besěd, kričanja i směha ne jest homogenna. V jedin moment jest vyše silna i glasna, a v drugy vyše tiha, tako tiha, čto ustupaje delikatnomu šumu dožda. Voda stukaje legko v okna i možno by pomysliti, čto ona hče povratiti ljudsku pozornost na sebe. Tuto jest jednako veliko težko, zato čto vsaky člověk zajmaje se tut svojimi věčami. Pri stolu blizko baru někaky mlady člověk vstavaje i načinaje bystro mahati rukami. Historija, ktoru on govori **(koma ",")** uvěrjeno jest veliko interesna, zato čto jego tri prijatelji pogledajut na njego s velikym udivjenjem. Na drugoj straně komory někto načinaje kričati pijanym glasom, ktory bystro iztišaje se, kakoby on bojal se, že někto jego bude uslyšati. Dva muži oživjeno diskutujut o něčem, hot pravdopodobno to ne jest spor. Oni radostno pijut pivo, gestykulujut, smějut se. Možno oni govoret o tamtoj kurioznoj děvčině, ktora prišla jest, opila se pivom i oglasila ljudam, že ona davno jest iměla krila, a poslě togo razbila čašku s vkusnym pivom i pošla von? Možno oni imajut žalj, že napitok jest razlil se, a tutčas někaky nečisty utirak, ktory kelnerka jest metnula bystro na podlogu, leži i pije ostatky? Hot iz drugoj strany tuto ne jest ničto nadobyčajno, kogda člověk prihodi v krčmu poslě dnja polnogo raboty i išče sposobnosti da by oddyhnuti nemnogo, pravda li? A tamtoj dobropogledny muž, ktory sědi v kutu, v vuglu krčmy? Jego ruka tutčas tyče kolěno ravnako dobropoglednoj ženy. Govori on něčto do njej, kakoby prosto v uho, hot jednočasno dost glasno, tako, da by ona jego dobro uslyšala, i nikto kromě jej. Ona poziraje svojimi črnymi očami někde, možno v okno, možno v svěče, ktore blěskajut žoltym světlom. V tom samom času dvě gradžanky nesmělo pogledajut togo muža izdaleka. One sědet pri stolu Nahoslava i Britomira. Šepčut one, tiho dělet se mysljami jedna s drugoju, legko smějut se. Nah i Brit govoret ješče nemnogo. Oni sut ne viděli se dost dolgo, itak iměli prěmnogo do obgovorjenja. Jest uže dost pozdna noč, a čim pozdněje, tym menje ljudi v krčmě. Nakonec prihodi čas i za njih. Potrěbno idti. – Tako, kako ja jesm tobě skazal: zajutra na trgovišču ja pogovorju s drugami, možno někto znaje něčto vyše, možno někto može pomogti? Pokušu ja takože najdti někakovo jedanje za tvojih brati i sestry iz Bělozorej. – Hvala, Britok, hvala zaisto! Ja uže jesm tutdenj byl na trgovišču i uže jesm pogovoril s kupcem odnosno togo. Zajutra mi jest potrěbno dogovoriti vyše detaljev. – Ah, prěkrasno! Itak my možemo uviděti se zajutra na trgovišču! Ja budu tam uže kogda Solnce bude vozhoditi, budu gotoviti stojišče. Pogovorimo my s njim zajedno. Imaš li konja? – Da, imam, jest v staji – Nahoslav ukazuje prst za sebe. – Transportovo vozilo? – Takože imam! Jest nedaleko krčmy. – Krasno, krasno! Togda prijdi do centra grada zajutra rano! – Brit tyče nahoslavovogo ramena svoju ruku **(svojeju rukoju?)**, a kogda vidi, čto jih mijaje kelnerica, on plati za pivo. Potom obimaje prijatelja, bere viseči plašč i izhodi iz krčmy. Nahoslav usměhaje se k njemu, potom kruti ključem maly krug v vozduhu i odvračaje se, da by idti na goru doma, kde sut različne komory dlja krčmovyh gosti. On dělaje několiko krokov i… odvračaje se ponovno. “Kogda vně doždi, ja potrěbuju idti v pohodku v Kamenograd” – mysli on. Doždevy šum uspokajaje jego. On oblěkaje svoj gradžansky, kaštanovy plašč, ktory davněje jest kupil v Kamenogradu, i izhodi.